Namen svetovnega dne voda, ki 22. marca slavi svoj 20. rojstni dan, je opozoriti javnost na pomen sladke vode in zagovorništva dobrega gospodarjenja z njenimi zalogami.
Ravno voda in upravljanje njenih virov pa sta pred slabim mesecem dvignila ogromno prahu v Evropi. Nasprotovanje predlogu direktive Evropske komisije o podeljevanju koncesij, ki naj bi po mnenju nekaterih vodila v privatizacijo oskrbe z vodo, je rodilo iniciativo zbiranja podpisov pod državljansko pobudo Pravica do vode. Ta je Evropsko komisijo pozvala k predložitvi ustrezne zakonodaje za zaščito vode kot javnega dobrega. V mesecu dni so zbrali več kot milijon podpisov, potrebnih za sprožitev morebitne prve evropske državljanske pobude.
Evropska poslanka mag. Mojca Kleva je sicer pozdravila pobudo, a opozorila, da je treba poznati njeno vsebino, jo razumeti. »V Sloveniji je veliko ljudi razumelo, da nam Evropska unija odkupuje vodne vire, da se ljudem krši osnovna človekova pravica do pitne vode, zato je prav, da se pojasni, za kaj v resnici gre.«
Kot soavtor evropske direktive o vodah je Philippe Juvin, član Evropskega parlamenta, pojasnil nekaj ozadij v zvezi s sprejemanjem direktive ter soočanjem z državljansko pobudo. »Največ odpora na predlog direktive podeljevanja koncesij je nastalo v državah, kjer imajo sistem koncesij že vpeljan, a so postopki potekali netransparentno, saj so se koncesije podeljevale v glavnem brez javnih razpisov. In to seveda ni prav, saj je to lahko celo ustvarjalo monopole. Na tem področju evropska direktiva ne prinaša nobenih drugih bistvenih razlik, razen zahteve po transparentnosti postopkov in zahteve po objavljanju javnih razpisov v primeru, da se v posamezni državi odločijo za sistem vodooskrbe s pomočjo koncesionarjev.«
Po njegovih besedah naj bi največjo odgovornost za uspešno izvajanje sistema podeljevanja koncesij z javnimi razpisi, tako kot do sedaj, nosile lokalne skupnosti. »Če bodo dovolj močne in bodo pogoje za podelitev koncesije pripravile tako, da bodo poskrbeli za interese državljank in državljanov ter preprečili zlorabe, potem bo sistem lahko kakovostno deloval. Tudi sam sem župan manjšega mesta v Franciji in se te svoje odgovornosti zelo dobro zavedam,« je še zatrdil Juvin.
A zaupanje v politiko in njihove odločitve je nizko. Ne le v Sloveniji, temveč v vsej Evropi. »Javnost je občutljiva na alarmantne informacije. In kadar se te pojavijo, ne želi slišati nikakršnih argumentov - ne političnih ne strokovnih,« se čudi evropska poslanka dr. Romana Jordan in nadaljuje: »Če bi pri direktivi, ki ureja transparentno podeljevanje koncesij, vodo izvzeli, bi bilo to slabše za ljudi - partnerstva in koncesije bi se lahko dajale »pod mizo« in potem bi bil sistem precej manj transparenten. Tako pa gre za bolj učinkovito uporabo kapitala.«
Ozaveščenost ljudi in njihova aktivna vloga pri odločanju sta vsekakor dobrodošli, a po mnenju dr. Jordanove morajo imeti ljudje celovit pogled na situacijo. »Državljani ne smejo nasedati manipulacijam!« je še zaključila dr. Romana Jordan.
Da bo direktiva kot taka vplivala na koncesijsko pogodbo in poleg transparentnosti zagotavljala okvir delovanja, je pojasnila mag. Kleva: »Evropski parlament se je zavzel za to, da pri izbiri koncesionarja cena nima glavne vloge, temveč je pomembno tudi, kako je koncesionar okoljsko osveščen, kako plačuje svoje delavce, ali ima urejene zapadle obveznosti in koliko bo vlagal v infrastrukturo.«
Slovenija naj bi po besedah mag. Kleve tudi dobro zaščitila pravico državljanov in državljank do javnega dobra, saj imamo zakon o vodah in zaščiti vodnih virov. »Če država ne bo spremenila sistema in zakona, ne bo voda nikoli del nenadzorovanega podeljevanja koncesij. Imamo pa še en zaščitni mehanizem, ki je reguliran celo na državni ravni, ko država določi najvišjo ceno vode in direktiva na to nima vpliva. Dokler imamo ta dva mehanizma, ni nikakršnega strahu, da bi državljani izgubili pravico do vode kot javnega dobra,« je še zatrdila Kleva.
Foto: FreeDigitalPhotos.net