Planet Zemlja

Dobrodelna organizacija LIONS Klub TRNOVSKI ZVON Ljubljana izvaja vseslovensko akcijo zbiranja rabljenih očal. Akcija zbiranja očal za prebivalce tretjega sveta v trgovinah Hofer bo potekala vse do 24. maja 2013, podprlo pa jo je že kar nekaj znanih obrazov.

EKIPA RADIA 1 PODPRLA DOBRODELNO AKCIJO

Jana Morel, Miha Deželak in Matjaž Lovše so prejšnji teden v studiu Radia 1 podprli dobrodelno akcijo zbiranja starih očal, ki jo izvajajo slovenski Lionsi v sodelovanju z družbo Hofer.
Akcija je bila podaljšana do 24. maja, zato je še čas, da tudi sami doma po predalih poiščete rabljena korekcijska ali sončna očala, ki jih ne potrebujete več in jih tudi oddate v takšne škatle, ki jih lahko najdete v vseh Hoferjevih poslovalnicah.

Akcijo je z veseljem podprla tudi Alenka Gotar, ki je svoja rabljena očala v škatlo odložila v Hoferju v Domžalah.

Več o akciji lahko preberete na http://www.recikliraj-ocala.si/

Letošnje mednarodno leto voda bomo ob robu Svetovnega dne Zemlje obeležili s četrto Eko konferenco, ki bo 23. aprila od 9.30 dalje potekala na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, rdeča nit petih razprav pa se bo vila ravno okrog osnovne dobrine - vode.

Zaradi nezadostnega dostopa do čiste vode in sanitarnih storitev ter slabe higienske prakse vsako leto umre več kot 2,5 milijona otrok, zato bomo pozornost namenili nagovoru Klemena Miheliča, ki je skupaj s Tomom Križnarjem raziskoval razmere v Darfurju in tudi ustanovil Zavod H.O.P.E. Navedeni problem pomanjkanja in načrtnega zastrupljanja vode pa je Miheliča tudi spodbudil, da je pričel s projektom zbiranja sredstev za vrtalno napravo za iskanje vode v Darfurju.

Cilj letošnje Eko konference je dokazati odvisnost vode z zdravjem, gospodarstvom, kmetijstvom, podnebnimi spremembami in ostalimi energenti.

Dogodek bo spremljal tudi Eko bazar, kjer se bodo predstavljale slovenske nevladne organizacije in druge ustanove s svojimi okoljskimi projekti in izdelki, prostor pa bo zapolnilo tudi nekaj priložnostih Eko razstav z deli otrok.

Na letošnji 4. Eko konferenci bo velik del pozornosti namenjen energentom prihodnjih generacij. Glavni energent, ki velja tudi za osnovno človekovo pravico in o katerem bo največ govora na tokratni konferenci, je voda. S tem bomo obeležili tudi letošnje mednarodno leto voda.

Eden izmed govorcev, ki bo nastopil v panelu Voda in zdravje, je pisatelj in naravovarstvenik Anton Komat.

Program 4. Eko konference si lahko v celoti pogledate tukaj.

Udeležba na Eko konferenci je brezplačna, prijava pa obvezna tukaj.

Foto: Wikipedia

Ste vedeli, da Slovenci pravilno odvržemo le približno 30 odstotkov uporabljenih plastenk? To in še mnoge zanimive podrobnosti o plastenkah in vodi, ki jo pijemo iz njih, so v tem tednu slišali zaposleni v Vrtcu Jelka s strani Ajde Jurkas, vodje blagovne znamke Zala v Pivovarni Union. Gostili so namreč projekt Plastenkina zgodba, s katerim društvo Planet Zemlja potuje po zavodih s pomočjo strokovnjakov iz Skupine Laško.

Dejstvo, da vsak Slovenec porabi povprečno 117 pitne vode na dan, bo čez leta lahko postalo zaskrbljujoče, če bodo zaloge vode usihale ali kvaliteta pitne vode v prihodnje upadala. Čez čas se bo pitne vode lahko prijel celo sloves luksuza, sploh v deželah, kjer ta priteče kar iz vodovodnega omrežja, kot to velja tudi za skoraj celotno Slovenijo. Tako je tudi v večini skandinavskih držav, kjer je posledično poraba plastenk bistveno manjša. Drugače pa je v npr. Italiji, kjer je oskrba s pitno vodo preko vodovnega omrežja slabša in je izbira plastenk nekaj vsakdanjega.

Slišali smo tudi odziv na polemike o tem, da voda v plastenkah generira veliko odpadne embalaže in se strinjali, da je vprašanje odpadne embalaže problem šele tedaj, ko ni pravilno odvržena. Dejstvo je, da če je embalaža pravilno odvržena, jo lahko ponovno uporabimo. Raziskave žal kažejo, da smo Slovenci danes sicer precej boljši v ločevanju kot smo bili leta 2009 in 2008, a še vedno slabo ločujemo oz. to počnemo nekakovostno. Podatki iz leta 2012 kažejo, da je le 36 % vseh odpadkov pravilno ločenih in odpeljanih v reciklažo.

Proizvajalci pijač danes uporabljajo plastenke, ki so narejene tudi iz recikliranega PET. A je količina reciklata na trgu majhna, kar je posledica tudi nekakovstno ločevanje odpadne embalaže. Cena recikliranega PET materiala niha in je odvisna od kakovosti in tržnih razmer v danem časovnem obdobju. Občasno se dogaja, da cena recikliranega PET materiala tudi preseže ceno novega PET. Zato je zaveza za uporabo recikliranega PET, danes predvsem zaveza za okoljsko odgovornost.

Kljub temu je Pivovarna Union leta 2011 spremenila plastenko, zmanjšala njeno gramaturo in zmanjšala svoj CO2 odtis za 10 odstotkov. Leto kasneje, maja 2012, so v pivovarni začeli uporabljati plastenke iz 20 odstotkov recikliranega PET, s čimer so še dodatno zmanjšali vpliv na okolje, CO2 odtis so znižali na 15 % Od tu dalje pa zaradi pomanjkanja materiala (reciklata), veliko vlagajo v akcije pod imenom Plastenka za plastenko, s katerimi nagovarjajo javnost k pravilnem in tudi pogostejšem ločevanju.

Seveda pa se tudi reciklati med seboj razlikujejo. Tako se najčistejši uporablja za embaliranje živil, preostali pa za različne izdelke: stole, copate, čolne, puloverje….
Slušatelje je tudi zanimalo, koliko vode embalirajo proizvajalci v EU in izvedeli, da volumen za črpanje vode za polnjenje v EU predstavlja manj kot 0,02 % skupnih razpoložljivih virov pitne vode.
Voda namreč prihaja iz podzemnih virov, ki se ves čas obnavljajo. Ob tem so izvedeli, da se izvirska voda Zala črpa iz podzemnih virov, ki so približno 100 metrov pod površjem, od koder vodi vrtina do vodnjaka.

Izvir Zale je podtalnica, ki je v pivovarni zaščitena pred površinskimi vplivi z neprepustnimi plastmi gline. Dotoki v podtalnico pivovarne niso z dvorišča pivovarne ali iz okoliških prometnih in industrijskih površin, temveč iz manj poseljenih območij.

Vodnjak, iz katerega črpajo izvirsko vodo Zala, je grajen tako, da so izključeni vsi površinski vplivi. To pomeni, da onesnažena voda s površja ne more priti v izvirsko vodo, ki jo črpajo.

Tako vodnjaška cev kot celotna pot do polnilne linije je iz nerjavečega jekla, iz katerega v vodo ne morejo pronicati nobene snovi. Na liniji se voda brez obdelave napolni v kemijsko in mikrobiološko neoporečne plastenke, zapre, etiketira in embalira v ovoje ter zloži na palete.
Ustreznost in kakovost vode preverja več pooblaščenih laboratorijev. Voda namreč ne bi bila na policah, če ne bi bila zdravstveno ustrezna.
Slušatelje je zanimalo, koliko časa je voda lahko v plastenki, da je ta še pitna in so izvedeli, da je ta doba omejena na približno leto dni, da pa voda v plastenki, ki je npr. danes natočena, v primerjavi s tisto, ki stoji v plastenki leto dni, mnogo bolj sveža, čeprav sta pitni obe in iz zdravstevenega vidika povsem ustrezni.

Tudi podatki o nakupu plastenk v primerjavi z vodo v steklenicah so zgovorni, saj potrošnik ni pripravljen kupiti vode v steklenici ker je ta dražja, težja in povzroča precej večji ogljični odtis, če steklenica ni povratna. Potrošniki torej potrebujemo nekaj kar je praktično in temu se prilagaja proizvodnja. Udeleženci so v zvezi s tem navedli tudi nekaj pomislekov glede politike predelave odpadkov v Sloveniji in ob tem izpostavili sosednjo Hrvaško, kjer so za plastenke, tako kot za vračilo druge povratne embalaže, že pred nekaj leti uvedli kavcijo.

Spoznanje vseh udeležencev je bilo, da je vzgoja izrednega pomena, da pa lahko imamo hitro težave zaradi neenotnega barvnega označevanja zabojnikov. S tem izzivom, smo se od slušateljev v vrtcu Jelka poslovili do prihodnjega šolskega leta, ko bo Plastenkina zgodba spet začela svoje popotovanje po Sloveniji.

Dr. Jacob Harich, imunolog, specializiran za raziskavo naravnih zdravil, je v svojih raziskavah odkril, da grenivkina pečka vsebuje snov, ki naj bi bila bolj učinkovita in manj škodljiva kot kateri koli antibiotik, ki so ga poznali dotlej.

Vsebuje ogromno vitamina C in B ter raznih eteričnih olj, ki delujejo na fizične in psihične lastnosti telesa.

Grenivkine pečke delujejo proti bakterijam, proti zajedavcem, proti glivam, organiznu pa ne uničujejo potrebnih bakterij.

Vir: http://vitalmarket.si/

Foto: FreeDigitalPhotos.net

Namen svetovnega dne voda, ki 22. marca slavi svoj 20. rojstni dan, je opozoriti javnost na pomen sladke vode in zagovorništva dobrega gospodarjenja z njenimi zalogami.

Ravno voda in upravljanje njenih virov pa sta pred slabim mesecem dvignila ogromno prahu v Evropi. Nasprotovanje predlogu direktive Evropske komisije o podeljevanju koncesij, ki naj bi po mnenju nekaterih vodila v privatizacijo oskrbe z vodo, je rodilo iniciativo zbiranja podpisov pod državljansko pobudo Pravica do vode. Ta je Evropsko komisijo pozvala k predložitvi ustrezne zakonodaje za zaščito vode kot javnega dobrega. V mesecu dni so zbrali več kot milijon podpisov, potrebnih za sprožitev morebitne prve evropske državljanske pobude.

Evropska poslanka mag. Mojca Kleva je sicer pozdravila pobudo, a opozorila, da je treba poznati njeno vsebino, jo razumeti. »V Sloveniji je veliko ljudi razumelo, da nam Evropska unija odkupuje vodne vire, da se ljudem krši osnovna človekova pravica do pitne vode, zato je prav, da se pojasni, za kaj v resnici gre.«

Kot soavtor evropske direktive o vodah je Philippe Juvin, član Evropskega parlamenta, pojasnil nekaj ozadij v zvezi s sprejemanjem direktive ter soočanjem z državljansko pobudo. »Največ odpora na predlog direktive podeljevanja koncesij je nastalo v državah, kjer imajo sistem koncesij že vpeljan, a so postopki potekali netransparentno, saj so se koncesije podeljevale v glavnem brez javnih razpisov. In to seveda ni prav, saj je to lahko celo ustvarjalo monopole. Na tem področju evropska direktiva ne prinaša nobenih drugih bistvenih razlik, razen zahteve po transparentnosti postopkov in zahteve po objavljanju javnih razpisov v primeru, da se v posamezni državi odločijo za sistem vodooskrbe s pomočjo koncesionarjev.«

Po njegovih besedah naj bi največjo odgovornost za uspešno izvajanje sistema podeljevanja koncesij z javnimi razpisi, tako kot do sedaj, nosile lokalne skupnosti. »Če bodo dovolj močne in bodo pogoje za podelitev koncesije pripravile tako, da bodo poskrbeli za interese državljank in državljanov ter preprečili zlorabe, potem bo sistem lahko kakovostno deloval. Tudi sam sem župan manjšega mesta v Franciji in se te svoje odgovornosti zelo dobro zavedam,« je še zatrdil Juvin.

A zaupanje v politiko in njihove odločitve je nizko. Ne le v Sloveniji, temveč v vsej Evropi. »Javnost je občutljiva na alarmantne informacije. In kadar se te pojavijo, ne želi slišati nikakršnih argumentov - ne političnih ne strokovnih,« se čudi evropska poslanka dr. Romana Jordan in nadaljuje: »Če bi pri direktivi, ki ureja transparentno podeljevanje koncesij, vodo izvzeli, bi bilo to slabše za ljudi - partnerstva in koncesije bi se lahko dajale »pod mizo« in potem bi bil sistem precej manj transparenten. Tako pa gre za bolj učinkovito uporabo kapitala.«

Ozaveščenost ljudi in njihova aktivna vloga pri odločanju sta vsekakor dobrodošli, a po mnenju dr. Jordanove morajo imeti ljudje celovit pogled na situacijo. »Državljani ne smejo nasedati manipulacijam!« je še zaključila dr. Romana Jordan.
Da bo direktiva kot taka vplivala na koncesijsko pogodbo in poleg transparentnosti zagotavljala okvir delovanja, je pojasnila mag. Kleva: »Evropski parlament se je zavzel za to, da pri izbiri koncesionarja cena nima glavne vloge, temveč je pomembno tudi, kako je koncesionar okoljsko osveščen, kako plačuje svoje delavce, ali ima urejene zapadle obveznosti in koliko bo vlagal v infrastrukturo.«

Slovenija naj bi po besedah mag. Kleve tudi dobro zaščitila pravico državljanov in državljank do javnega dobra, saj imamo zakon o vodah in zaščiti vodnih virov. »Če država ne bo spremenila sistema in zakona, ne bo voda nikoli del nenadzorovanega podeljevanja koncesij. Imamo pa še en zaščitni mehanizem, ki je reguliran celo na državni ravni, ko država določi najvišjo ceno vode in direktiva na to nima vpliva. Dokler imamo ta dva mehanizma, ni nikakršnega strahu, da bi državljani izgubili pravico do vode kot javnega dobra,« je še zatrdila Kleva.

Foto: FreeDigitalPhotos.net