Priznana slovenska meteorologinja z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), mag. Tanja Cegnar, bo tudi letos, že drugič, pomembno sooblikovala program Eko konference. Ena vodilnih strokovnjakinj, ko gre za vprašanja okolja in podnebnih sprememb, je pri svojem delu še kako vztrajna in nikakor ne bo dopustila, da bi nam bilo vseeno za to, kakšno bo okolje, ki ga bomo pustili svojim zanamcem.
Z društvom Planet Zemlja ste lani pri projektu Eko konferenca “orali ledino”. Če se ozrete nazaj, na namene in cilje, ki so vas vodili, na možnosti, ki ste jih imeli, kaj vam je uspelo premakniti, spremeniti?
Z organizacijo konferenc in posameznih sekcij na večjih evropskih konferencah imam že kar nekaj izkušenj in zdi se mi prav, da te izkušnje in znanje uporabim tudi doma. Zato je bila pobuda, da bi društvo Planet Zemlja in Agencija skupaj organizirala okoljsko konferenco, zelo privlačna in sem se ji z veseljem in navdušenjem pridružila. Prednost te konference je, da združuje poglede in pristope tako državne institucije kot tudi nevladne organizacije. To pa zagotavlja širino pristopa in strpnost ne le znotraj organizacijskega odbora, ampak tudi pri udeležencih. Vsem nudimo možnost in priložnost, da pojasnijo svoje poglede in delijo informacije.
Kateri so vaši osnovni zaključki lanske Eko konference in morda na tej podlagi priporočila, predlogi za v prihodnje?
Lani smo odprli kar nekaj novih pogledov na soodvisnost okolja in gospodarstva. To, kar je lani zvenelo še celo malce heretično, si je v minulem letu pridobilo verodostojnost. Potrebujemo gospodarstvo, potrebujemo razvoj, vendar moramo zavarovati tudi okolje. Sta skrb za okolje in napredek res nezdružljiva? Odgovor bi lahko strnila: pri načrtovanju je potrebno znanje, so potrebne ambicije, a tudi prave vrednote, ki jih bomo morali ponotranjiti, če si želimo zagotoviti varno prihodnost.
Kaj vas je, torej, vzpodbudilo, da ste se odločili pri projektu sodelovati tudi letos?
Lani smo postavili dobre temelje, dobre usmeritve, a s tem naše poslanstvo še zdaleč ni zaključeno. Veliko stvari je ostalo, ki jih nismo uspeli izpeljati. Upam, da bomo tudi letos s skupnim sodelovanjem uspešno nadaljevali pri uresničevanju začrtanih ciljev.
Kaj pričakujete od letošnje, že druge Eko konference?
Dobra ekipa, dobre ideje, dobre izkušnje, predvsem pa še več novih pobud. Pričakujem, da bodo letošnje teme odprle nova, doslej prezrta vprašanja in dileme o okolju, ki jim moramo v prihodnosti posvetiti še več pozornosti.
Katere so tiste vodilne teme, za katere pričakujete, da bodo še posebej odmevne?
Letos še posebej izpostavljamo soodvisnost med okoljem in gospodarstvom. Dober gospodarstvenik se mora zavedati, da mora skrbeti za okolje, v katerem deluje. Da mu varčno ravnanje s surovinami in energijo ter ohranjanje zdravega okolja zagotavlja trajnosti razvoj in uspeh. Vedno vroča tema je tudi energetika. Brez energije ne moremo. Vprašanje je, kako do nje na način, ki najmanj obremenjuje okolje in omogoča zadovoljevanje naših potreb. Tradicionalno se bomo dotaknili tudi izobraževanja, saj se mora okoljska vzgoja in ozaveščanje začenjati že pri otrocih. Za zaključek pa želimo izpostaviti vprašanja, ki se porajajo pri komuniciranju okoljskih tematik. Način predstavitve groženj, težav, nerešenih problemov, kredibilnosti, zmedo, ki jo vnašajo dobro in zlonamerne manipulacije pri prodajanju okoljskih tematik. Pa tudi pomen strpnosti in prepoznavanja skupnega dobrega. Slednja tema me najbolj privlači, saj se navezuje na to, kar pri Evropski meteorološki zvezi že nekaj let izpostavljamo pri komunikaciji o podnebnih spremembah. Delitev vlog med strokovnjaki, laiki, državnimi institucijmi, pa tudi vloga dvomljivcev in nasprotnikov. Kako med vsemi deležniki zagotoviti strpen, konstruktiven dialog?
Kje vidite vlogo, pomen konference, kakršna je prav Eko konferenca v Ljubljani?
Razumljivo je, da je konferenca v Ljubljani osredotočena na naše probleme, naše stanje, naše poglede. Želimo si pritegniti kar največ poslušalcev. Izbrali smo lokacijo, ki je dobro dostopna s sredstvi javnega prevoza, za mnoge prebivalce Ljubljane tudi peš. Poleg tega je izpeljana s skromnimi sredstvi, saj smo se že lani odločili, da je okolje tako pomembna tema, da mora biti konferenca odprta za vse in to brez kotizacije. To pa nikakor ni lahko uresničljivo. Za sodelovanje in podporo moramo zagotoviti dovolj podpornikov. Tudi vsi sodelujoči predavatelji namenjajo svoj čas kot svoj prispevek za dober namen in skupni cilj brez kakršnega koli povračila stroškov. Kar nekaj nas je takih, ki smo pripravljeni delati za skupni cilj.
V okviru svojega dela pozorno opazujete, spremljate človeka in njegov odnos do okolja. Kje smo po vaši oceni zagrešili največjo napako?
V zadnjih desetletjih so se močno spremenile družbene vrednote. Naraščajoča potrošniška mrzlica nam postavlja drugačne prioritete, pozablja ali povsem ignorira pa načela trajnostnega razvoja. Je to še tisto pravo, kar si želimo? In kar bomo navsezadnje zapustili tudi našim otrokom?
Katere so glavne dileme? Je položaj že brezupen?
Plačali bomo visoko ceno, ne bi pa rekla, da je brezupno. Človeštvo ima znanje, tehnologija prinaša vedno nove rešitve. Ko se bomo zares vsi zavedli, da tako ne gre več naprej, da moramo nekaj spremeniti, bomo zmogli dovolj modrosti za skupno iskanje rešitve in udejanjenje modela trajnostnega razvoja. Ne samo tistega, ki ga tako pogosto omenjajo politiki, ampak tistega pravega, ki bo prinašal rešitve.
Kaj pa katastrofe, kot je zadnja na Japonskem. Kaj nam to prinaša - le še bolj pospešeno spreminjanje in s tem večjo potrebo po prilagajanju?
Katastrofe nas vedno znova opozarjajo na moč narave, na našo odvisnost od narave. Vedno znova pristrižejo peruti napuhu in lažnemu prepričanju, da smo si s tehnologijo podredili naravo. To so zelo boleče lekcije. Žal jih pogosto kmalu pozabimo in vzorci delovanja se povrnejo v stare tirnice. V človeški naravi je, da hočemo vedno več, da smo pripravljeni tudi tvegati, iskati nove rešitve. Brez tega bi naši predniki še vedno živeli le v savani in civilizacije ne bi bilo. A človeštvo zmore tudi modrost, da prepozna stranpoti razvoja in se vrne na pravo pot. V tem pogledu sem in želim ostati optimist. Če bi obupala, bi to pomenilo, da sem se vdala v usodo in ne bi niti poskušala spremeniti stanja. Vdanost v usodo in apatičnost pa je najslabše, kar se nam lahko zgodi.
Bi po vaši oceni vlade, prav tako pa tudi slovenska, morale svoj pristop do okolja spremeniti?
Seveda bi se dalo narediti veliko več. To velja za vse. Res je tudi, da čas gospodarske in finančne krize ni najbolj naklonjen iskanju rešitev za okolje. Besede o tem, da moramo v krizi prepoznati priložnost za rešitev, ostanejo zgolj prazne besede, če niso podprte z zgledi, dejanji, ponudbo novih rešitev. Najmanj napora seveda zahteva vztrajanje pri starih vzorcih obnašanja in delovanja, a to ne bo prineslo rešitve. Naša okoljska zakonodaja je že sedaj zelo obsežna in zapletena. Pogosto je celo izvajalci komaj obvladajo, da o zavezancih niti ne govorimo. Veliko bi naredili že, če bi vso na okolje vezano zakonodajo prečistili, jo poenostavili, da bi jo bolje razumeli, obvladali in izvajali. Pomagalo bi tudi pravo razmerje med sankcijami za kršitelje in stimulacijo za primere dobre prakse in vzorno ravnanje z okoljem.
Poznamo vas tudi z malih ekranov. Se zato pogovori z ljudmi, ki jih pri svojem delu srečujete, vselej vrtijo okoli vremena oziroma morda tudi varstva okolja?
Vreme je vselej zanimiva in priročna tema za navezavo pogovora. Generalni sekretar Svetovne meteorološke organizacije v šali pravi, da je na svetu skoraj 7 milijard strokovnjakov za vreme. Vreme tako ali drugače zanima veliko ljudi. V zadovoljstvo mi je, da imam poklic, ki je zanimiv toliko ljudem. Seveda sem se tudi sama odločila zanj, saj me privlači in mi pomeni več kot zgolj poklic, je tudi hobi.
Katera je, če jo lahko razkrijete, pri vašem delu vaša najbolj skrita želja?
Pa ne vem, če imam pri delu skrite želje. Vsaka zamisel mora v posamezniku dozoreti, do takrat je skrita, ko pa se izoblikuje, jo moramo deliti z drugimi. Zato svoje želje raje izrečem in iščem podporo za njihovo uresničitev. Veliko več lahko dosežem, če za svoje cilje najdem in navdušim vsaj nekaj somišljenikov, kot če delujem sama. Skrivnost uspeha je prav v skupnem delu in usmerjanju moči ter naporov v skupno dobro. Zato želja ni dobro skrivati, ampak je prav zbrati pogum in jih izpostaviti.
Anita Balas, 1. april 2011
V društvu Planet Zemlja smo se odločili, da tudi v letu 2012 ob Svetovnem dnevu Zemlje, v sodelovanju z Agencijo Republike Slovenije za okolje in Gospodarskim razstaviščem Ljubljana, že tretjič zapored izpeljemo dvodnevno mednarodno Eko konferenco.
