Pripombe Društva na Zakon o podnebnih spremembah

V četrtek, 1. julija, je Parlamentarna skupina GLOBE Slovenija potrdila pripravljenost sodelovati pri nastajanju Zakona o podnebnih spremembah, saj je na tematsko sejo o osnutku Zakona povabila tudi naše društvo, to je Društvo Planet Zemlja.

V mali dvorani Državnega zbora republike Slovenije na Šubičevi 4 smo se tako poleg članov parlamentarne skupine zbrali predstavniki ministrstva za okolje in prostor, nekateri poslanci oziroma poslanke, pa Gospodarske zbornice Slovenije ter predstavniki nevladnih organizacij in civilne družbe. Gre za pomemben zakon, ki je v nastajanju, zato so predlagatelji tako na začetku kot na koncu približno triurne razprave opozorili, da bo potrebnih še kar nekaj podobnih srečanj z zainteresirano in strokovno javnostjo, da bi Slovenija dobila dokument, ki bo opravičil dokaj velika pričakovanja. Slišali smo za primer Velike Britanije, kjer je v nekaj letih nastalo gradiva na skoraj 10.000 straneh, potem pa so to gradivo obdelovali še nekaj let, pa še vedno niso najbolj zadovoljni z besedilom svojega zakona –  mnenje predsedujočega in tudi predlagatelja, da se nam ne sme muditi in da velja javno razpravo spodbuditi jeseni, ne pa si prizadevati za zakon, ki bi bil sprejet čim prej, je bilo zato sprejeto s splošnim odobravanjem zbranih. Slišali smo 18 razpravljavcev, ki so v večini s splošnimi ocenami in načelnimi pripombami opozarjali predlagatelja na nekatere poudarke, nekaj njih pa se je osredotočilo le na posamezne dele osnutka zakona.

Društvo Planet Zemlja je prepričano, da gre za izjemno pomemben dokument, zato je že pred časom za sodelovanje pri tem projektu zaprosilo članico društva, strokovnjakinjo in klimatologinjo Tanjo Cegnar – v podrobni analizi vseh členov osnutka zakona je ne le zapisala strokovne ugotovitve, ocene in opozorila, ampak je na koncu vsakega obdelanega sklopa tudi navedla popravke napačnih zapisov in predvsem predloge novih besedil, s katerimi bi lahko nadomestili sporne ali neprimerne dele členov osnutka zakonskega reševanja vprašanja posledic podnebnih sprememb oziroma predloge, da se nekatere člene osnutka enostavno izpusti. Vsak predlog je seveda podrobno obrazložila in podprla z dejstvi in argumenti, zato je bil njen prispevek oziroma prispevek Društva Planet Zemlja sprejet z vidnim zadovoljstvom tako predlagateljev zakona kot vsaj večine udeležencev. Še enkrat več se je pokazalo, da ni dovolj zgolj opozarjanje na probleme ter poudarjanje splošnih vrednot in že skoraj populistično ponavljanje
javnosti dokaj znanih opredelitev, ampak je treba – če se seveda želi resnično nekaj prispevati k reševanju problemov, ki nas vse skupaj vedno bolj pestijo – prvič, problem dobro poznati in drugič, ob kritiki obvezno podati tudi predlog, kako to drugače urediti in rešiti. Sicer pa si v nadaljevanju preberite izvlečke pripomb Društva Planet Zemlja (pripomb, ki jih je pripravila članica Tanja Cegnar) na osnutek zakona o podnebnih spremembah.

Zakon o podnebnih spremembah – Osnutek Zakona o podnebnih spremembah (v nadaljevanju: zakon) v svojih določbah določil Resolucije o normativni dejavnosti (Ur.l. RS, št. 95/2009) ne upošteva v zadostni meri. Določeni členi so vsebinsko slabo razčlenjeni, ni doslednega izražanja, poleg tega pa se z uvajanjem novih mehanizmov blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe povečujejo administrativna bremena in stroški z majhnim doprinosom k dejanskemu blaženju in prilagajanju na podnebne spremembe.

Zakon v svojem besedilu naloge neposredno nalaga le Ministrstvu za okolje in prostor in organu v sestavi navedenega ministrstva, torej ARSO. Določila zakona torej namerno ali nenamerno izpuščajo ostala ministrstva (Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za promet, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), ki so nosilci glavnih ukrepov na področju blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe.

Tudi sprejem navedenega operativnega programa je vprašljiv, saj se vsebina predvidenega operativnega programa iz 35. člena v veliki meri pokriva z vsebino že obstoječega Operativnega programa zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012, ki posredno že opredeljuje ukrepe, potrebne za blaženje podnebnih sprememb. Pojavlja se torej vprašanje smiselnosti podvajanja že obstoječih ukrepov s sprejemom novega dokumenta, ki bo z drugimi besedami urejal isto problematiko, za izvajalce in zavezance pa pomenil le dodatno administrativno breme.

1. Ocena ranljivosti

Kot ukrep prilagajanja podnebnim spremembam se v 26. členu uvaja »ocena ranljivosti«, ki naj bi se v obliki analize izdelala za celotno državo ter posamezna geografska območja. Na podlagi določil zakona naj bi oceno ranljivosti pripravil in vzdrževal organ v sestavi ministrstva za okolje, torej Agencija RS za okolje, ki pa za to nima ne kadrovske kapacitete ne predvidenih financ, poleg tega pa vsebinsko ne pokriva vseh področij, ki so navedene v poglavju Ukrepi za prilagajanje.

Sama izdelava ocene ranljivosti, ki se nanaša na prilagajanje podnebnim spremembam je na podlagi določila 46. člena tudi podlaga za predlog strategije iz 30. člena osnutka, ki naj bi se sprejela najkasneje v 6. mesecih po uveljavitvi zakona. V tako kratkem časovnem obdobju bi bilo težko zbrati že znana dejstva, brez medsektorskih vplivov in prepletenosti, izdelava novih študij pa je v tako kratkem roku kljub nujnosti nemogoča.

Ključne ugotovitve:

Področje prilagajanja je v zakonu obdelano zelo površno in brez upoštevanja osnovnih spoznanj mednarodne stroke in izkušenj držav, ki že imajo državne strategije prilagajanja na podnebne spremembe. Pri prilagajanju je povsem nemogoče ločevati antropogene od naravnih podnebnih sprememb, zakon pa naj bi obravnaval izključno od človeka povzročeni del podnebnih spremembe. Z vidika prilagajanja na podnebne spremembe je izključevanje naravnega deleža podnebnih spremembe nesprejemljivo in strokovno neizvedljivo.

Agencija RS za okolje del nalog v povezavi s spremljanjem podnebnih sprememb izvaja že po Zakonu o meteorološki dejavnosti, ki pa v pričujočem zakonu ni nikjer omenjen. Z Zakonom o meteorološki dejavnosti je Državna meteorološka služba zavezana k spremljanju in napovedovanju podnebnih sprememb, kar pa še zdaleč ni enako celoviti oceni ranljivosti na podnebne spremembe. Naloge, ki jih opravlja Agencija RS za okolje, so strokovna podlaga za izdelavo ocene ranljivosti, vendar brez dodatnih interdisciplinarnih študij ne omogočajo izdelave celovite ocene ranljivosti. Po ustanovitvi Službe Vlade RS za podnebne spremembe so bila na ARSO ukinjena vsa sredstva namenjena za izdelavo ocene ogroženosti zaradi podnebnih sprememb. Tako študijo lahko izdela le skupina interdisciplinarnih strokovnjakov v tesnem sodelovanju z ostalimi gospodarskimi sektorji in raziskavami učinkov podnebnih sprememb na različne sektorje. Poudariti velja, da se po različnih sektorjih opravljajo raziskave v povezavi s podnebnimi spremembami, ki pa so na državni ravni povsem nekoordinirane, izsledki pa predvsem omejeni na ozke strokovne kroge določenih sektorjev in kot taki niso dosegljivi splošni uporabi. Še manj so izsledki predstavljeni na način, ki bi omogočal neposredno uporabo pri načrtovanju ukrepov in politik prilagajanja na podnebne spremembe.

Prav tako nikjer ni omenjeno usklajevanje delovanja lokalnih skupnosti na področju prilagajanja, tudi ne meddržavno usklajevanje na povodjih, ki je mednarodno sprejeto kot ključen pogoj prilagajanja pri upravljanju z vodami.

Predlogi:

Predlagamo, da se v zakon vključi:

– za izdelavo celovite ocene ranljivosti je zadolžena Služba Vlade RS za podnebne spremembe, ki koordinira prispevke posameznih ministrstev.

– Služba Vlade RS za podnebne spremembe zagotovi potrebne človeške in finančne vire za izdelavo celovite ocene ranljivosti ter koordinira interdisciplinarne raziskave na področju učinkov podnebnih sprememb na različne sektorje.

– Agencija RS za okolje izvaja naloge predvidene v Zakonu o meteorološki dejavnosti in ob zagotovitvi ustreznih resursov prispeva potrebne strokovne podlage za oceno ranljivosti s področja klimatologije, hidrologije, upravljanja z vodami in kakovosti voda in zraka. Na teh področjih opravlja tudi naloge informiranja in ozaveščanja javnosti.

– Ocena ranljivosti in strategija prilagajanja mora biti izdelana za podnebne spremembe v celoti in ne zgolj za antropogeni del podnebnih sprememb.

2. Ogljični proračun in razširitev trgovanja z emisijami

Pravna podlaga sistema trgovanja z emisijskimi kuponi izhaja iz določil Zakona o varstvu okolja, zato bi po našem mnenju obravnava morebitne razširitve sheme trgovanja sodila v določila ZVO -1 in ne v osnutek zakona.

Taka razširitev ni niti smiselna, niti ekonomična. Že po sedanji zakonodaji je v trgovanje z emisijami vključenih okrog 8.700 kt CO2 ekvivalenta emisij, kar predstavlja dobrih 40% vseh slovenskih emisij. Sedanjih 96 zavezancev za trgovanje je iz dveh ključnih sektorjev: proizvodnje elektrike in toplote (v trgovanje je vključenih 99 % emisij iz tega sektorja) in industrije (v trgovanje je vključenih 70 % emisij iz tega sektorja). Za vključitev preostalih emisij iz sektorjev proizvodnja elektrike in toplote ter industrija, ki v okviru slovenskih emisij predstavljajo borih 4 %, pa bi bilo potrebno v sistem trgovanja vključiti veliko število manjših naprav – po ocenah iz naših evidenc o okoljski dajatvi in monitoringu emisij snovi v zrak gre za 250 – 500 naprav. Razširitev bi bistveno povečala obseg dela in stroške, okoljski učinek pa bi bil relativno majhen.

Iz osnutka zakona ni jasno, če je razširitev trgovanja mišljena tudi za sektorje, ki do sedaj niso bili vključeni ETS (kmetijstvo, odpadki, …). Strokovni pomisleki za tako razširitev sheme so seveda številni. V sistem trgovanja je tudi nemogoče zajeti gospodinjstva in osebni promet; enostavna in učinkovita rešitev za tovrstne sektorje so že obstoječe dajatve (takse in trošarine), ki se obračunavajo ob nakupu goriva.

Ključne ugotovitve in predlogi:

Pravna podlaga sistema trgovanja z emisijskimi kuponi že obstaja v ZVO-1, zato morebitna razširitev sheme ne sodi v zakon o podnebnih spremembah.

Namesto tega predlagamo uporabo enostavnejših in učinkovitih finančnih mehanizmov, kot so finančne spodbude in okoljske dajatve, in še to po možnosti brez upravnih postopkov in da se sredstva, zbrana z okoljskimi dajatvami, uporablja kot finančne spodbude občanom in podjetjem.

3. Ogljični odtis

Glede ogljičnega odtisa ni jasno, kaj novi zakon prinaša. V obrazložitvi na strani 20 predlagatelj navaja, da ogljični odtis »omogoča prepoznavanje izdelkov ali storitev, ki so izdelani z večjim izpustom TGP…«, obenem za primer navaja obstoječe označevanje motornih vozil v EU, kar nikakor ni isto. Motorna vozila so označena glede na izpuste CO2, ki nastajajo med njihovo uporabo (v bistvu so preračunani iz podatkov o porabi goriva na 100 km), ne pa izpustov med njihovo proizvodnjo. Glede na to, da je v proces izdelave nekega končnega izdelka vključenih več upravljavcev, držav in lahko tudi celin, je lahko pravilna označitev ogljičnega odtisa precej zahtevna naloga.
Ključne ugotovitve in predlogi:

Uporaba ogljičnega odtisa naj bo prostovoljna, saj je za obvezno uporabo ogljični odtis metodološko zahteven in vprašljiv. Odgovorni nosilec naloge ni jasen. Okoljski učinek je težko merljiv in tudi vprašljiv. Mehanizem prinaša dodatno administrativno breme. Zato predlagamo črtanje vseh določil v zvezi z ogljičnim odtisom.

4. Emisijske evidence TGP

V osnutku zakona pogrešamo sistemsko ureditev izdelave evidenc TGP, ki so osnova za vse politike in ukrepe na področju blaženja podnebnih sprememb ter podlaga za njihovo spremljanje. Na potrebo po sistemski ureditvi izdelave evidenc TGP, so ARSO opozorili tudi revizorji UNFCCC.

Ključne ugotovitve in predlogi:

Predlagamo dopolnitev zakona z določili za ureditev izdelave evidenc TGP.

5. Pripombe na uvodno oceno stanja – okoljsko dajatev

V točki 1.1.3.3. je napačno in nepopolno opisana dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo CO2. Pogodbe za oprostitev dajatve so lahko z Ministrstvom sklenili le določeni zavezanci, ki so izpolnjevali kriterije. Poleg tega so bili oproščeni plačila dajatve še drugi zavezanci. Shema oprostitve dajatve, ki jo je odobrila tudi Evropska komisija kot obliko državne pomoči, se je iztekla in različne vrste zavezancev so jo lahko uveljavljale le še za leto 2009. Od takrat oprostitve te dajatve ni več.

6. Dodatne tehnične pripombe:

1. Glede na to, da gre za osnutek, jezik najbrž še ni prečiščen, opozarjamo na nedoslednosti pri nekaterih izrazih: emisije/izpusti, klima/podnebje, Nacionalni/državni….To so že povsem ustaljeni izrazi in zanje bi morali uporabljati slovenska poimenovanja.

2. V obrazložitvi je omenjen le en člen ustave, po naši presoji bi morala biti omenjena vsaj še dva: 70. člen (javno dobro in naravna bogastva) in 73. člen(varstvo naravne in kulturne dediščine)

3. Je smiselno vztrajati pri 2 °C, če se stroka ocenjuje, da je verjetnejši večji porast temperature?

4. Pojem CO2 kvota bi moral biti v zakonu jasno definiran: kaj npr. pomeni 2t na prebivalca? Toliko kot ga pridelamo v Sloveniji ali vse, tudi kar “uvozimo” z našo potrošnjo »kitajskih« izdelkov.

5. Omenjene so le sončne elektrarne, pozabljeni pa so kolektorji, ki imajo najbrž bistveno višji potencial, ker so lahko razpršeni. Omenjenega ni vetra, kar morda ni ni tako zelo narobe.

Še splošna pripomba na zakon:

Strategije za zmanjšanje TGP so preveč ozko usmerjene: na nekatere detajle, zanemarjen pa je celoten učinek. Kaj nam pomaga uvedba nizkoogljičnih tehnologij, če se raba energije veča in je na koncu skupen učinek popolnoma enak današnjemu.