“O veličini naroda in o njegovi moralni razvitosti lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali”
Bliža se 4. oktober, Svetovni dan živali. Vsaj na ta dan se veliko govori o varstvu živali in njihovih pravicah, odvijajo se različne prireditve v tem duhu, izrečenih je veliko lepo in zanosno zvenečih besed. Pa vendarle: vsak dan bi moral biti dan živali. Vsak dan bi se morali ljudje zavedati, da je potrebno varovati in skrbeti za najšibkejša bitja, ki so popolnoma odvisna od nas. V to odvisnost pa smo jih zaradi različnih interesov in človekovih potreb pahnili sami, pogosto pa se obnašamo, kot da s tem nimamo prav nič. Ko cel svet občuduje reševanje kakšne ogrožene vrste, se nas le malo zaveda, da je vrsta najverjetneje postala ogrožena prav zaradi pritlehnih interesov ljudi, sedaj pa jo bomo herojsko rešili … kako cinično!
Vsak dan posebej bi se morali zavedati, da so na srečo minili časi filozofa Descartesa, ko je vladala miselnost, da živali nimajo čustev in delujejo mehanično - kot stroji. Ob tem seveda prezremo, da je nekaj podobnega menil tudi za ljudi, le da nam je prijazno pripisal še dušo, bivajočo nekje v epifizi. Seveda nam je glede ljudi popolnoma jasno, da temu ni tako, glede živali pa še vse preveč ljudi ni bistveno spremenilo tega popolnoma zgrešenega mišljenja. Razvoj znanosti je prinesel tudi na tem področju številne dokaze, da so živali bitja, ki so sposobna čutiti in čustvovati. Žal pa jim to ni vedno v prid, kajti te sposobnosti pogosto prinesejo tudi veliko nepojmljivega trpljenja.
Ob Svetovnem dnevu živali najprej pomislimo na hišne ljubljenčke, s katerimi smo vsakodnevno v stiku. Odgovorni skrbniki poskrbimo, da se jim godi dobro, zagotavljamo jim take življenjske pogoje, da se dobro počutijo in ne čutijo pomanjkanja. Žal pa se ni treba zelo dolgo ozirati naokrog, da odkrijemo žival, ki trpi pomanjkanje, je mučena, ali pa se nad njo izvajajo grozodejstva, ki jih normalen um niti dojeti ne more, pa vendar se taki primeri vse prepogosto pojavljajo v medijih.
Tudi prireditve, ki so organizirane ob tem prazniku, so v glavnem orientirane na pse in mačke, le redkokdo pa vsaj na ta dan pomisli tudi na tiste živali, ki svoje celo življenje trpijo daleč od naših oči in s tem tudi od naše zavesti. To so na primer živali, ki jih v popolnoma nenaravnih in srh vzbujajočih pogojih gojijo na farmah, kjer sta osnovni princip in cilj čim hitrejša, čim donosnejša in čim bolj učinkovita pridelava hrane. Prav tako redkokdo pomisli na milijone živali, ki po laboratorijih širom sveta trpijo neznosne bolečine zgolj zato, da se preizkuša kakšna kremica proti gubam ali za človeštvo kaj podobno “neobhodno potrebnega”. Nedopustno je, da se to še vedno večinoma nekontrolirano dogaja tudi v laboratorijih v najbolj naprednih in osveščenih državah.
Ob Svetovnem dnevu živali želimo informirati širšo javnost tudi o tem, da tudi društva sodelujemo s prof. dr. Mejro Festić, prorektorico za študentske zadeve Univerze v Mariboru, in Tino Tement, diplomantko Pravne fakultete Univerze v Mariboru, in skupaj pripravljamo predlog novega Zakona o varstvu in proti mučenju živali. Prepričani smo, da bomo ob močni podpori civilne iniciative uspeli, saj je bilo do sedaj na številnih lokacijah zbranih preko 30.000 podpisov, vsi zbrani podpisi pa še niso prešteti, tako da bo končno število še precej višje. Predlog vsebuje pomembno novost, tako imenovano živalsko policijo, kot jo poznajo v modernih državah, kjer se vladajoči zavedajo, kako velik problem je mučenje in zlorabljanje živali nasploh in se jim to ne zdi postranskega pomena. Ustanovitev živalske policije je nujna, kajti inšpekcijske službe VURS ne zmorejo vedno takoj odreagirati na prijave mučenja živali. Njihova primarna naloga je nadzor nad živili živalskega izvora in njihovih poti, kadrovsko pa so prešibki, da bi vedno lahko takoj preverili tudi prijave mučenja živali. Žal pa je takojšnja reakcija v teh primerih lahko tudi vprašanje življenja in smrti. Nadzor in sankcioniranje mučiteljev je nujno potrebno, saj žal ugotavljamo, da ima strah pred visokimi kaznimi, ki se izrekajo in tudi izterjajo, še vedno največji vpliv na potencialne kršitelje. Okrepitev inšpekcijskih služb in ustanovitev živalske policije je poleg nenehnega osveščanja ljudi nujna investicija v prihodnost, da bo naša družba postopoma postajala prijaznejša tako do ljudi kot do živali. Tudi odgovorni na VURS se strinjajo, da so spremembe nujne in nameravajo novi zakon podpreti, saj se zavedajo, da sami zaradi pomanjkanja kadrov ne zmorejo takoj ukrepati vedno, ko bi bilo nujno potrebno.
VURS je izdala tudi knjižico O odgovornem lastništvu psa (avtor mag. Mitja Šedlbauer), v kateri so na poljuden in razumljiv način navedena vsa dejstva, ki jih mora poznati odgovoren skrbnik psa. S tem je narejen velik korak na poti osveščanja ljudi na tem področju. Nujno je poiskati čim več poti, ki bi dosegle čim večje število ljudi. Vsak, ki že ima psa, ali pa se zanj še odloča, bi moral poznati vsebino in se po njej tudi ravnati.
Naj zaključimo z uvodno mislijo knjižice: “O veličini naroda in o njegovi moralni razvitosti lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali.” (Mahatma Gandhi). Ali se naš narod lahko ob tem dobro počuti? O tem se mora povprašati vsak sam in odkritosrčno odgovoriti vsaj samemu sebi …
Društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka
