S šesto generacijo VW Multivana smo prevozili dobrih 250 km
Na dvorišču, na katerem domujeta naše društvo in partnerska agencija, sem imel večkrat priložnost, da si ogledam prejšnjo različico Multivana. Moram priznati, da me je vedno mikalo, da bi ga preizkusil, saj sem veliko večino dobrega milijona prevoženih kilometrov, opravil v osebnih avtomobilih. S “kombiji” sem imel zelo omejene izkušnje, pa še to z izjemo nekaj krajših voženj – kot potnik.
Pa se je zgodilo, da smo ob prijaznem povabilu na obisk, ki ga je društvu Planet Zemlja poslal župan Žalca, ene od prejemnic naziva Planetu Zemlja prijazna občina, dobili priložnost preizkusiti najnovejšo, šesto različice, zdaj že kar legendarnega Volkswagnovega “kombija”. Prvi vtis predvsem ženskega dela delegacije društva je bil nekoliko mešane narave. Predvsem tistih, ki z obilo romantike zrejo na stare hipijevsko obarvane različice legendarnega T2, katerega naslednik naj bi bil tudi Multivan. Številni smo tudi opazili reklame, v katerih je sedanji model prav privlačno predstavljen v dvobarvnih kombinacijah, “naš” pa je bil “diplomatsko” črne barve in z zatemnjenimi stekli, kar je nekatere članice delegacije spomnilo tudi, da bi ga lahko uporabila še kakšna …. recimo temu drugačna “organizacija”. Pa šalo na stran.
Multivan že dolgo ni več “kombi”, kot bi ga pojmovali nekoliki starejši. Čeprav ga VW na spletu predstavlja med gospodarskimi vozili, prav malo spominja na vozila, ki bi jih uporabljali (recimo) gradbinci za prevoz delavcev. Udobnost in že skoraj razkošna opremljenost sedemsedežne različice, ki smo jo preizkusili, ta vtis daleč presegata. Priznam, da sem imel nekaj treme odpeljati z dokaj tesnega parkirišča na Bravničarjevi, saj je ta dvotonski Multivan precej daljši in širši od osebnih avtomobilov, ki sem jih najbolj vajen. A že po nekaj metrih se je izkazalo, da je zelo lepo vodljiv. Tudi dvolitrski TDI, poznan iz drugih modelov skupine, ga je, nekoliko presentljivo, kar spodobno premaknil. Seveda to ni vozilo s katerim bi se odpravili “polagat” ovinke. Ko to dejstvo enkrat sprejmete, pa ugotovite, da je vožnja prijetna in udobna. Skratka, prav takšna, kot so si najbrž pri Volkswagnu zamislili, da bi naj bila.
Seveda me je zanimalo, kako bo s porabo. Dobri dve toni mase praznega vozila, kar nekaj potnikov in škatlasta oblika, se bo gotovo poznalo na avtocesti, sem imel v glavi pred odhodom izpred ljubljanskih Križank. Vraga. Za pot proti Žalcu sem zato na tempomatu izbral hitrost 125 km/h, saj sem bil prepričan, da bo poraba ob hitrosti, ki jo še dovoljujejo slovenske avtoceste zelo hitro poskočila. Pa smo opazovali številko, ki kaže povprečno porabo goriva za opravljeno pot. Vztrajno je padala in v Žalcu pristala na zelo zmernih 7,3 litra na 100 kilometrov. Hm… naekrat se mi je zdel naš službeni, 700 kg lažji Seat z enakim motorjem ter realno porabo okoli 5,5 litrov kar malo požrešen. Za pot nazaj sem se zato odločil nekoliko pospešiti in tempomat nastavil malce višje. A kljub temu, da smo ob povratku opravili še kar nekaj mestne vožnje po Ljubljani, je poraba goriva ostala pri zelo zmernih 7,8 litra.
In ker sem dvakrat omenil (aktivni) tempomat, je prav, da kaj povem še o tem. Tisti, ki vam bo to prva izkušnja, boste kot jaz, potrebovali nekaj časa, da se ga navadite. Senzorji namreč vseskozi skrbijo za primerno varnostno razdaljo, vas z rumeno lučko nameščeno v ogledalu, opozarjajo na bližino vozil na sosednjem pasu in podobno. Nekateri fantje bi rekli, da je občutek podoben, kot pri kakšni sopotnici, ki se pritožuje nad vsako malenkost bolj dinamično potezo voznika. A, ko se enkrat navadite na praktično “pol-avtonomen” način potovanja, postane vožnja izjemno preprosta. Skoraj bi lahko sopotnikom rekel, naj me zbudijo na cilju, če si dovolim malce ironije v stilu “tradicionalnega” šoferja… ena od spopotnic pa je celo izrazila skrb, da prihodnje generacije sploh ne bodo več znale voziti avtomobila. Če bolje razmislimo, to sploh ni nujno slab obet.
VW Multivan je torej zelo udobno potovalno vozilo za več potnikov, z zmerno porabo in kupom pripomočkov, ki šoferju, če jih seveda zna uporabiti, zelo olajšajo vožnjo. Kaj pa praktičnost?
Takoj sem seveda pomisli na tistih nekaj dolgih poti, ki jih moj bend opravi, kadar dobi angažma v tujini. Ker nas je vsaj sedem članov, bi bila preizkušena različica seveda zelo primerna. Če bi potovali v polni zasedbi, pa takoj pomislim, da bi bil potreben še osmi sedež. Nekaj prostora, za (recimo) kitare, ali osebno prtljago med sedeži in v dokaj majhnem prtljažniku je sicer na voljo, a če je med člani benda tudi klaviaturist, še posebej pa, ko potujete z lastnim kompletov bobnov, pač brez prikolice ne bi šlo. Ampak, roko na srce, velika večina rock bendov ima precej manj članov od našega in za take, podobno kot za (recimo) pet člansko družino, ponuja Multivan tudi obilo prtljažnega prostora.
Če si lahko slovenski rockerji in družine z nekaj več otroki privoščijo Multivana, pa je seveda že povsem drugo vprašanje. Množično seveda ne, saj ni prav poceni. Ob vsem tem “razkošju” opreme tudi ne more biti. A tistim, ki ga bodo izbrali namesto primerljivo dragih enoprostorcev ali terencev, bo gotovo zmeraj znova dokazoval uporabnost. Skratka, Multivan vam ponuja pot na rock koncert, družinske počitnice, ali obisk manjše delegacije pri županu Planetu Zemlja prijazne občine, resnično “v stilu”.
Vili Grdadolnik, ustanovni član društva Planet Zemlja