Planet Zemlja

Pivovarna Laško je eno izmed največjih slovenskih podjetij in kot največje v Laškem pridno skrbi za okolje in lokalno skupnost. Najpomembnejši okoljski projekt v zadnjih letih je bila izgradnja lastne čistilne naprave, prav tako pa ne gre zanemariti ostalih okolju prijaznih podvigov. Poklepetali smo z Matejem Osetom, tehničnim direktorjem družbe Pivovarna Laško d.d.

»Naš stroškovno in tehnološko najpomembnejši okoljski projekt v zadnjih letih, natančneje leta 2005, je bila izgradnja lastne čistilne naprave, ki očisti pivovarske odpadne vode do 85 %, pri tem pa se ustvarja bioplin, ki ga uporabljamo v kotlovnici za pridobivanje pare.«

Z različnimi načini skrbijo tudi za zmanjšanje okoljskega odtisa pivovarne, o čemer si lahko več preberete na www.razglej.se.

Pogovarjali smo se s bosonogim pohodnikom, plezalcem in kolesarjem Davidom Vidmarjem in ga med drugim povprašali, kakšen vtis je med svojim kolesarjenjem po Norveški dobil o ekološki osveščenosti Skandinavcev.

»Lahko bi rekel, da so ekološko bolj osveščeni kot Slovenci. Oziroma imajo tak sistem, da jim to omogoča. Malo sem premišljeval na poti in ugotovil, da je največja razlika med našim in njihovim sistemom v načinu delovanja. Naš temelji na kazni, njihov pa na nagrajevanju. To je sicer zgolj moje mnenje, ampak našega vidim kot: ločevanje odpadkov, nadzor nad odpadki, zaposlitev preveč mrtvega kadra, inšpektorjev, administracija, kazni za nepravilno ločevanje, ki še poslabšajo stanje. Njihov sistem: ukoreninjena ideja o ločevanju, ki se prenaša iz generacije v generacijo, dober sistem za reciklažo in predelavo vseh vrst smeti, hkrati pa stimulacija za vrnjene pločevinke in plastenke, ki jih vrneš v katerokoli trgovino in dobiš bonus,« je povedal Vidmar.

Poudaril je tudi denarno nagrajevanje za vračilo plastenk. »Za veliko plastenko dobiš 2,5 krone, malo 1 krono, in pločevinke 1 krono ali 0,5 krone. Videla sva tudi edinega »brezdomca« na Norveškem, ki nama je bil dosti podoben. Brada, kolo, ob cesti pa je pobiral pločevinke in plastenke. Beračenja ni! Dober sistem, a ne?«, je še v smehu dodal Vidmar.

Pogovor si lahko v celoti preberete na www.razglej.se.

Bine Žalohar, vsestranski športnik, predvsem pa freestyle-freeride smučar, ogromno časa preživi v naravi, zato ima do nje poseben odnos.

»Za napredek potrebujem boljše pogoje, s tem boljšo infrastrukturo in mehanizacijo na smučiščih, kar vodi do nepremišljenih oz. neprimernih posegov v naravo. Zavedam se, da nič ni večno, vendar bi se z nekoliko več vložka v ekološko prijaznejše produkte, izplačalo ne le lastnikom smučišč, direktorjem hotelov v dolinah, poslanikom v Državnem zboru, pač pa človeštvu.«

Trditvam o segrevanju našega planeta ne verjame, saj je prepričan, da se Zemlja ohlaja. »Možnost je, da pride do ledene dobe in to zna biti velika težava tudi za naše potomce, ki jim je treba z ozaveščenostjo zagotoviti ustrezne življenjske pogoje in pravico, da užijejo vse, kar smo užili mi.«

Zavest o ekološki osveščenosti bi po njegovem lahko okrepili z novimi produkti. »Ti so verjetno že na razpolago, vendar razni gospodarstveni lobiji ostajajo premočni, da bi dovolili ta prehod zaradi lastnih koristi. Kot posameznik lahko prisostvujem z ločevanjem odpadkov, ekološkimi produkti, vendar konec koncev prepotujem veliko kilometrov v avtu na dizelski pogon,« za konec doda še Žalohar.

Pogovor si lahko v celoti preberete na razglej.se.

Ker so v današnjem času vedno bolj priljubljene okolju prijazne, energetsko neodvisne, pasivne zgradbe, smo Bojana Bučinela, svetovalca pri upravljanju z nepremičninami, povprašali, koliko so dražje ali cenejše za vzdrževanje oziroma kolikšno znižanje stroškov bivanja lahko pričakujejo njihovi stanovalci.

»Take hiše so načeloma individualna gradnja, večji stanovanjski bloki pa sledijo temu samo toliko, kolikor to predpisujejo zakoni, saj je interes investitorja zaslužiti in čim manj vložiti. Z novimi tehnologijami pridejo tudi novi stroški za vzdrževanje.«

Pogovor si lahko v celoti preberete na www.razglej.se.

Ena največjih slovenskih ustanov je nedvomno naša največja bolnišnica Univerzitetni klinični center Ljubljana. Pogovarjali smo se z njenim generalnim direktorjem Simonom Vrhuncem in ga povprašali, kako se v UKCL spopadajo z odpadki.

»V Sloveniji imamo zelo stroge predpise glede ravnanja z odpadki in sledimo vsem standardom. Zato skrbi naš podizvajalec, ki ima vsa dovoljenja in koncesije s strani države in so pod stalnim nadzorom. Pri ravnanju z odpadki se tako bolj srečujemo z ekonomskimi kot ekološkimi problemi. Ravnanje z odpadki terja svoja sredstva, zato iščemo cenejše možnosti in razmišljali smo že o izgradnji lastne sežigalnice. Vendar je to le na ravni ideje.«

Pogovor si lahko v celoti preberete na www.razglej.se.

Pogovarjali smo se s slovensko pianistko Ano Šinkovec in med drugim poizvedeli, kako in koliko časa ločuje odpadke.

»Ločujem odpadke, mislim, da že od osnovne šole. Od trenutka, ko sem se zavedala, kako pomembno je to. Star papir smo že od nekdaj zbirali doma in ga, ko sem bila še v osnovni šoli, z avtom vozili v šolo. Sicer pa ne kupujem plastičnih embalaž, pijem vodo iz pipe, ki jo očistim s kristali, da je »živa«. Predvsem pa se trudim, da bi bila čim manjši onesnaževalec v vseh pogledih. Od poškodbe se nekoliko več vozim z avtom, sicer pa sem se veliko vozila s kolesom. Se trudim puščati čim manjši osebni ogljični odtis. K tovrstnim prizadevanjem nagovarjam tudi vse okoli sebe. Plastičnih vrečk nikoli ne jemljem v trgovini in »zelo težim« kar se tega tiče, skratka trudim se storiti vse, kar je mogoče na dnevni bazi, za ozaveščenost ljudi okoli sebe.

Pogovor si lahko v celoti preberete na www.razglej.se.