Planet Zemlja

Zveza za morske pse (Shark Alliance), v katero je vključenih več kot 100 naravovarstvenih, znanstvenih in ljubiteljskih organizacij, ki se zavzemajo za ohranjanje morskih psov, je že četrto leto zapored priredila Evropski teden za morske pse. Tekom tokratnega tedna so pozivali poslance Evropskega parlamenta k pomoči pri okrepitvi prepovedi rezanja plavuti - gre za proces, pri katerem živali odrežejo plavut in nato žival zavržejo v morje.

Kot so zapisali pri društvu Vivamar, društvo za trajnostni razvoj morja, je sedanja prepoved rezanja plavuti v EU med najslabše reguliranimi na svetu. V tem tednu so tako razne organizacije po EU pospešeno spodbujale poslance k podpisu posebnih izjav. Pri nas pa je društvo Vivamar poslalo pisma tistim slovenskim evropskim poslancem, ki še niso uspeli podpisati izjave.

Vir: Vivamar

Konec preteklega tedna se je sestala Medresorska komisija za terminale v Tržaškem zalivu, ki ji predseduje državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor, dr. Peter Gašperšič.

Na sestanku so med drugim spregovorili tudi o navedbah italijanskih časopisov, po katerih naj bi italijansko Ministrstvo za okolje, zaščito ozemlja in morja izdalo dokument, s katerim daje dovoljenje za postavitev »off-shore« plinskega terminala v Tržaškem zalivu.

Medresorska komisija je prišla do zaključka, da je, v kolikor bodo zgoraj omenjene informacije tudi uradno potrjene, takšna odločitev italijanskega ministrstva presenetljiva, saj bi bila ocena narejena mimo pričakovanj Evropske komisije. Le-ta je namreč Italiji naložila izdelavo celotne študije vplivov na okolje.

Na sestanku so se prav tako dogovorili, da stališče Slovenije ostaja nespremenjeno, tako da je potrebno nadaljevati z zastavljenim delom, ki temelji na upoštevanju evropskega pravnega reda.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor, Foto: openphoto.net

V prihajajočem tednu, od 18. do 22. oktobra, bo v preddverju balkona velike dvorane Državnega zbora na ogled fotografska razstava »Skrivno življenje hraškega mokrišča«. Avtor razstave, ki bo predstavljena v okviru leta biotske raznovrstnosti 2010, je samostojni ustvarjalec Viktor Luskovec, poleg njega pa so svoja fotografska dela prispevali še Dejan Grohar, Anže Kacin in Tone Trebar.

Razstavljene fotografije dokumentirajo raznolikost flore in favne hraškega mokrišča pri Smledniku. Ta izjemen naravni habitat je uvrščen tudi v mrežo zavarovanih območij Natura 2000, saj na tem območju biva več deset vrst ptic, dvoživk, žuželk in sesalcev, mnogih med njimi že ogroženih ali zelo redkih.

V zadnjih dvajsetih letih je bilo na območju hraškega mokrišča odkritih več kot 120 vrst ptic, med njimi tudi prva gnezditev črnogrlega ponirka Podiceps nigricollis v Sloveniji.

Razstavo si je moč ogledati v okviru delovnega časa Državnega zbora.

Vir: Državni zbor Republike Slovenije

Hrana - potreba po preživetju ali prestiž ali orodje za zmago v boju za oblast? Hrana kot medij za izkazovanje ljubezni ali kot sredstvo za pridobivanje ljubezni? Zabava ali prisila? Nekoč je bila sredstvo za potešitev lakote - ene izmed osnovnih človekovih potreb, da sploh lahko preživimo. Lakota je kot nezmotljiv program v našem telesu, ki nas od nekdaj vzpodbudi, da poiščemo hrano. Vsaj tako bi moralo biti…. Kaj se je zgodilo nekje vmes, da se ne moremo več zanesti na lastni občutek lakote? Da ga potlačimo, ne slišimo več. Da po drugi strani sežemo po hrani, kadar smo lačni ljubezni, lačni pristnih, toplih odnosov… Znašli smo se v začaranem krogu svojih lakot, ki jih ne znamo več potešiti na pravilen način.

Nekje na drugem koncu sveta je ta občutek lakote dobro znan - morda je dovolj skodelica riža, da omili tisti znani občutek praznine, rahle bolečine, stiskanja… Pa ponudimo pomoč v obliki hrane tistim, za katere smo se odločili, da jo potrebujejo….ali smo se odločili, da si jih bomo na ta način - z nekaj pestmi hrane podjarmili, naredili moderne sužnje?
Veliko je govora o zdravi hrani, morda preveč. Pojemo preveč nepravih maščob, preveč beljakovin, nezdravih ogljikovih hidratov. Pa se hitro znajdejo moderni zdravilci vseh vrst, ki prodajajo takšne in drugačne diete, s katerimi bomo ohranili zdravje in vitko linijo ali zdravo shujšali in postali sploh mlajši in lepši. Mučimo svoja telesa in jih prisiljujemo v nekaj, kar jim je tuje….in pozabljamo nase, na lastna sporočila. Pozabimo, da nam telo pove, kaj potrebuje. Segamo po tabletkah in pripravkih, ki nas bodo rešili debelosti. Kaj pa užitek ob hrani? A smo pozabili, kako prijetno je hrano najprej videti, slišati, okušati vse vrste okusov, zaznati njeno raznovrstno teksturo, vonjati omamne vonjave? Saj dostikrat sploh ne vemo, kaj smo pojedli, kaj šele, kakšnega okusa je bilo tisto nekaj na krožniku. Zakaj smo si pustili vzeti ta primarni užitek ob prehranjevanju? Vsa verstva sveta poznajo neke vrste obrede, molitev, zahvalo pred pričetkom hranjenja. Zahvalo, da lahko uživamo, spoštovanje do hrane in do oseb, ki so hrano pripravile in naravi, da nam je hrano posredovala. Z obredom pustimo na strani druge stvari in se hrani posvetimo. Kdaj ste zadnjič naredili kaj takega in nato z največjim užitkom zaužili hrano?

Preveč se danes ukvarjamo s tem, kaj pojemo in premalo s tem, kako to pojemo. Gensko spremenjena hrano nas bo rešila lakote, pravijo eni. Gensko spremenjena hrana nas bo uničila, pravijo drugi. Vmes pa eni in drugi dobro služijo s prodajo svojega »prav«. In mi nasedamo. In se pustimo zavajati čudovitim reklamam, ki ponujajo margarino brez holesterola. Ja, kje, za božjo voljo, pa ste že našli rastlinsko maščobo s holesterolom? Večina nas zdaj že ve, kako škodljiva je margarina za naš organizem. Potem se sprehodiš med policami z bio živili, kjer najdeš tudi bio kekse s hidrogenirano maščobo (beri: margarino). Iz polic z bio živili morajo umakniti kus - kus, ker vsebuje mikotoksin (toksin, ki ga proizvaja plesen). Plesen se je razvila zato, ker pridelka niso »špricali« s fungicidom. Komu torej zaupati? Še sploh komu?

Pri nas se prerekamo v šolah in kritiziramo prehrano. Preveč sladkorja in maščobe, pravijo eni. Premajhne porcije, pravijo drugi…Prej bi morala biti malica za ene, kasneje za druge … V vrtcu se starši pritožujejo, ker otroci pijejo nesladkan čaj. Pa polente ne marajo. Pa smo kljub vsemu ena izmed redkih držav, ki ima urejeno prehrano od vrtca do konca srednje šole. Pa se človek vpraša, kaj bi sploh radi. Odgovor je pravzaprav že znan: s hrano preprosto ne moremo dobiti toliko ljubezni, kot je želimo. In ne moremo dobiti hkrati z enolončnico dobrega odnosa, ki nas bo osrečil.

Ali imamo kakšno pametno rešitev? Prav gotovo je prva stvar, da začnemo spoštovati sebe. Če se bomo res spoštovali, ne bomo delali sile svojemu telesu niti s hrano. Ravnovesju med užitkom in zdravjem se bomo približali z zmernostjo, ki vedno in v vseh situacijah pride prav. In poskusimo poslušati svoje telo, ki nam ves čas nekaj dopoveduje, pa ga največkrat kar povozimo. Nekomu liter vina na dan ne bo prav nič škodoval, dal mu bo energijo in moč za delo. Drugemu pol deci ne bo dobro delo. Eni uživajo v vegetarijanstvu, drugi ob obilnem zrezku. Kdo ima prav? Tisti, ki zna prisluhniti sebi …

Tatjana Kruder, univerzitetna diplomirana živilska tehnologinja

Društvo Planet Zemlja se ob Svetovnem dnevu hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, pridružuje pozivom o življenski potrebi po hranjenju kot eni od osnovnih človekovih pravic. Želja po obstoju človeštva je namreč ena tistih, ki - v deželah, kjer je blagostanje nekaj običajnega - ni na dnevnem redu tistih, ki imajo v rokah oblast. Prav slednji pa so tisti, ki odločajo o kvaliteti in kvantiteti prebivalstva - kakorkoli se to že sliši. V svoji deželi in širše.

V okviru iskanja odgovorov na vprašanje o tem, zakaj se bolezni širijo in postajajo iz dneva v dan bolj trdovratne, smo v društvu začeli akcijo, ki smo jo poimenovali Karavana varne kemije. Cilj akcije je, kar se da široke množice osvestiti o toksinih, ki se v naše organizme vselijo prek mnogih oblik in načinov. Tako prek oblačil, kozmetike, čistil, pohištva kot tudi hrane. Akcija se je začela v letošnjem letu v Tednu kemijske varnosti, ki ga od leta 2006 obeležujemo tudi v Sloveniji.

Ob Svetovnem dnevu hrane je ena od pobudnic akcije Karavana varne kemije, Tatjana Kruder, pripravila tudi komentar.

Projekt INTAMAP, za katerega je EU namenila približno 1,8 milijona evrov in na katerem so delali raziskovalci iz Avstrije, Belgije, Nemčije, Grčije, Nizozemske in Združenega kraljestva, odslej omogoča vsem, da v realnem času dostopamo do zemljevidov onesnaženosti ozračja, tal in vode.

Preko INTAMAPa lahko namreč pogledamo natančno lokacijo onesnaženih območij, prav tako pa tudi, od kje le-ta prihaja in kam se pomika. Kot takšno je orodje koristno za javne organe, ki se bodo tako lahko hitreje odločali, kaj storiti za uspešno spopadanje z virom onesnaženja, prav tako pa tudi za ljudi, ki bodo preko tega lahko ocenili, kako se najlažje izognejo onesnaženosti.

Raziskovalci, ki so delali na omenjenem projektu, so razvili program, ki s pomočjo podatkov, zbranih na določenih mestih, zriše spletni zemljevid z izohipsami, ki prikazujejo koncentracijo onesnaževal v realnem času.
Neelie Kroes, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za digitalno agendo, je dejala, da je projekt INTAMAP dober primer, kako lahko raziskave pripomorejo k boljšemu vsakdanjemu življenju v Evropi. Kot je dejala, so lahko zemljevidi, ki prikazujejo onesnaženost v realnem času, ključni za javne organe pri spopadanju z onesnaženjem.

Vir: Evropska komisija