29 maj |
Z odpadnim papirjem iz Slovenije gradijo šolo v Pialiju v Indiji |
Slovenske šole in vrtci so v akciji, ki se je včeraj slovesno zaključila v Cerkljah na Gorenjskem, skupaj zbrali 56.311 kg odpadnega papirja in z njegovo odprodajo 3.881,31 € prispevali za pomoč najrevnejšim otrokom šole Piali Ashar Alo, ki jo v Indiji vodi Slovenka Mojca Gayen s svojim možem Anupom. Največ papirja so letos zbrali na Osnovni šoli Davorina Jenka.
V četrti okoljsko-humanitarni akciji so slovenske šole, vrtci, organizacije in posamezniki, tudi v sodelovanju z družbo Dinos, d. d., zbirali odpadni papir, z njegovo odprodajo pa pomagajo graditi šolo za najrevnejše otroke Piali Ashar Alo, ki jo je v Pialiju v Indiji ustanovila Slovenka Mojca Gayen.
»Predstavljajte si, da doma vse igrače zapakirate v škatle in jih odnesete ven. Izpraznite vse omare z oblačili in obutvijo. Odstranite televizorje, računalnike, hladilnik, vse luči, ker ni elektrike. Pospravite vse barvice, pisala, škarje, ves material za ustvarjanje. Predstavljajte si, da tudi pipe ne morete odpreti, ker ni vode. Tako živijo naši otroci. In zato zelo radi prihajajo v šolo, ker samo tukaj imajo na voljo redne obroke hrane in material za delo, učenje in zabavo. To jim omogočate tudi vi, ker zbirate papir in nam z njim pomagate graditi šolo za te otroke, « je svoj pogovor z otroki na podružnični šoli v Zalogu sklenila ga. Mojca Gayen.
Pokroviteljica akcije dr. Romana Jordan je predstavnikom sodelujočih zavodov podelila plakete: »Svojo skrb za okolje ste z zbiranjem papirja povezali z dobrodelnostjo. Zelo sem vesela, da ste se tako angažirano odzvali klicu na pomoč otrokom z druge strani sveta, ki živijo v čisto drugačnih razmerah in jim šola ni samoumevna danost.«
Zmagovalna šola se je nagradi v korist šole Piali Ashar Alo odpovedala. Ravnateljica OŠ Davorina Jenka Damijana Božič Močnik in vodja podružnice Zalog Anita Stare sta ob tem povedali: »Naše poslanstvo je ne le, da posredujemo znanje, ampak da otroke naučimo pogledati okrog sebe in pomagati! Četudi otrok Pialija nismo srečali in jih ne poznamo, to ne pomeni, da ne vidimo njihovih stisk. Zato smo se letos odločili pomagati. Ponosni smo na ta dosežek na naši šoli in gremo naprej - pomagat tam, kjer se le da.«