Planet Zemlja

Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali je sprejel predlog Komisije za odobritev uporabe sladila steviol glikozid v različnih kategorijah živil.

To naravno sladilo se pridobiva iz rastline stevia (Stevia rebaudiana), ki izvira iz Paragvaja. Ker je do 300-krat slajše od sladkorja in ima zelo nizko kalorično vrednost, je primerno za uporabo v proizvodnji nizkokaloričnih pijač.

Na podlagi odobritve se bodo lahko proizvodi, ki vsebujejo steviol glikozid, na trgu EU prodajali od začetka naslednjega leta. Evropska agencija za varnost hrane je ocenila varnost steviol glikozida in 10. marca 2010 objavila oceno, v kateri ugotavlja, da to sladilo ni kancerogeno, genotoksično ali povezano s kakršno koli reproduktivno ali razvojno toksičnostjo. Kljub temu so ocene pokazale, da bi s pretiranim uživanjem steviol glikozida lahko presegli njegov priporočeni dnevni vnos (4 miligrame na kilogram telesne teže), zato je Komisija skladno s tem predlagala omejene dovoljene ravni uporabe, ki bodo omogočale nadomeščanje sladkorja v živilih s steviol glikozidom in hkrati zagotovile varnost potrošnikov.

Vir: PEK

Evropska komisija je odprla Evropski sklad za energetsko učinkovitost, ki je del Evropskega energetskega programa za oživitev gospodarstva. Novi finančni instrument je namenjen projektom na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije.

Sklad bo lokalnim, regionalnim in, če bo to utemeljeno, tudi nacionalnim organom ponujal vrsto različnih finančnih produktov v obliki posojil, jamstev ali kapitalske udeležbe za spodbujanje naložb v trajnostno energijo.

Začetna skupna sredstva sklada znašajo 265 milijonov evrov, Evropska komisija bo vanj prispevala približno 146 milijonov evrov, kar znaša 3,7 % skupnih sredstev energetskega programa za oživitev. Prispevek EU izvira iz sredstev, ki so bila leta 2009 dodeljena energetskemu programu za oživitev, vendar jih ni bilo mogoče takoj porabiti za projekte na področju infrastrukture, priobalne vetrne energije ter zajemanje in shranjevanje ogljika.

Vir: PEK

Počitnikovanje v naravi postaja zaradi bega iz ukalupiranega vsakdanjega življenja vedno bolj priljubljeno. Spanje pod zvezdnatim nebom in kuhanje pod krošnjami je resnično neprecenljivo, za vse ekološke navdušence pa je Britanska oblikovalka Vanessa Harden v okviru projekta Future Tents Project predstavila inovativno rešitev za biorazgradljiv šotor, ki je izdelan iz posebnega kartona z integriranimi semeni lokalnih cvetlic.

Zložljivi šotor ima biološko razgradljive zaponke iz krompirja, njegova zunanjost pa je prevlečena s čebeljim voskom, ki preprečuje zamakanje. Futuristični šotor si lahko privoščite že za 23 evrov.

Oblikovalka je idejo za poceni biorazgradljivi šotor dobila ob obiskovanju poletnih festivalov, za katerimi ostanejo kupi odpadkov, med njimi pa tudi veliko raztrganih šotorov, ki so bili uporabljeni le za vikend.

Foto: http://www.vanessaharden.com/

Vir: EcoGuerilla

Od danes dalje sodijo ostanki hrane, trava, plevel, rože in vejevje v poseben zabojnik za biološke odpadke. Po enoletnem prehodnem obdobju je namreč danes začela veljati uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom.

V ločeno zbiranje biološko razgradljivih odpadkov je bilo sicer že leta 2010 vključenih 114 občin in 37 od 60 izvajalcev javnih služb. V Sloveniji je bilo poleg tega leta 2009 zbranih okoli 49.600 ton biološko razgradljivih odpadkov, leta 2010 pa nekaj več kot 50.000 ton.

Napredek je bil majhen in po začetku veljavnosti uredbe bi morala biti ta količina po pričakovanjih ministrstva precej višja. Dosegla naj bi med 70.000 in 100.000 ton. Od vseh nastalih komunalnih odpadkov biološko razgradljivi predstavljajo med 36 in 37 odstotkov vseh komunalnih odpadkov, ki jih je na leto okoli 800.000 ton.

Prednosti zelenih zgradb niso zgolj v stroških, ampak pomemben cilj dosegajo tudi na okoljevarstvenem področju in udobju uporabnikov.

Izkušnje v tujini kažejo, da imajo zelene zgradbe tudi do 60 odstotkov manjše stroške vzdrževanja in rabe vse energije v primerjavi z običajnimi objekti, medtem ko stroški izvedbe ne presegajo 3-10 odstotkov višje cene od klasične gradnje.

Projektantske rešitve arhitekture, konstrukcije, prezračevanja, ogrevanja, osvetljenosti morajo biti medsebojno usklajene, saj lahko le na ta način pričakujemo sinergijske učinke različnih sistemov in skladno delovanje celote.

Dobre priložnosti za izboljšave in optimizacijo stavb so na začetku načrtovanja, v kasnejših fazah pa se zmanjšujejo. Zato moramo že v začetku poiskati najboljše rešitve, ki vključujejo znanje in izkušnje vseh sodelujočih v projektu, saj bodo le tako načrtovani objekti dosegli zastavljene okoljevarstvene in finančne cilje zelene gradnje.

Vir: katalog Zelena gradnja

Na vsakoletnem srečanju Odbora za svetovno dediščino so soglasno potrdil vpis serijske transnacionalne nominacije “Prazgodovinska kolišča okoli Alp” na Seznam svetovne dediščine. Kolišča na Ljubljanskem barju so s tem dnem vpisana na UNESCO Seznam svetovne dediščine, s čemer jim je po najstrožjih mednarodnih standardih priznana izjemna univerzalna vrednost, prispevek k poznavanju prazgodovinskih koliščarskih civilizacij, ki so se raztezale v zaokroženem geografskem območju več kot 4500 let.

Prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju so zastopana in predstavljena z dvema lokacijama pri Igu. S svojo kompleksnostjo predstavljata vse bogastvo in raznolikost koliščarske dediščine v tem delu alpskega obrobja.

Koliščarska najdišča pogosto ležijo na obrobju jezer, na danes z barjem prekritih nekdanjih vodah in, redkeje, v rečnih mrtvicah. Dejstvo, da so se pogreznile v tla, ki so bila stalno vlažna, je omogočilo, da so lesene konstrukcije, ostanki hrane, lesena orodja in celo oblačila ostala ohranjena. Ti ostanki nam dajejo poglobljen vpogled v takratno življenje. Kolišča in barjanske naselbine iz prazgodovinskega obdobja so poseben pojav, značilen za alpske dežele. V številnih jezerih in na mokrotnih področjih alpskega sveta so se odlično ohranila. So spomeniki edinstvenega pomena in raziskovalne sporočilnosti. Na nobenem drugem kraju na svetu ni razvoj naselbinskih skupnosti iz mlajše kamene in kovinskih dob tako jasno viden.

Raziskave lahko njihovo kulturo, gospodarstvo in okolje od 5. do 1. tisočletja pred Kristusom osvetlijo do podrobnosti. V alpskem prostoru ležijo najbolj jugovzhodne prazgodovinske koliščarske naselbine na mokrih tleh na obrobju Ljubljanskega barja, ki je eno najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji in zdaj tudi v svetu. Je dragocen del človekove preteklosti, zgodovine arheološke znanosti v tem delu Evrope in hkrati neizčrpen arheološki vir v mozaiku skupnega spomina človeštva.

Vir: MOP

Foto: Rekonstrukcija kolišča Maharski prekop pri Igu , 4. tisočletje pr.K.
(Vir: NMS, Igor Rehar)