| 10 januar |
Adagio, Francija - Eko utrip |
Dežela sivke sredi decembra.
Se vam je že kdaj zgodilo, da se je vaše popotovanje izkazalo kot brezmejno iskanje skodelice spodobne kave? Take prave, močne, dišeče, dobre in poceni kave. V Franciji, kjer sva s soprogom ob nasvetih Garmina, ki naju je želel pripeljati do vrat hotela sredi centra prestolnice Božiča (optimist!), skoraj obrnila volan in odpeljala nazaj proti domu, take kave nimajo.
Je pa ena od prednosti bivanja v centru večjega evropskega mesta ta, da imaš dobesedno pred nosom postajališča javnega prevoza. V Strasbourgu je bil to tram, kjer je ponudba vrst vozovnic res gostoljubna - od najdražje (vozovnica za eno vožnjo) do letne, pa 24-urne, 24-urne za do 3 osebe, … Tudi zadrege z nakupom vozovnice ni, saj so blagajne, ki ponujajo nakup z gotovino ali kreditno kartico, na vsaki postaji.
Sicer pa naju je kot eko popotnika zmotilo glasilo, ki ti ga brezplačno porivajo v roke na glavni postaji. Ob opazovanju potnikov sva kaj hitro ugotovila, da je časnik pretežno oglasne narave, saj so časniki kot po tekočem traku romali v vrečke za smeti. Res da so jih redno praznili, saj so se vreče hitro polnile, a dejanje se nama je do našega planeta zdelo skrajno neodgovorno. Tudi s strani potnikov, saj nihče časnika ni zavrnil…
Že naslovnica nakazuje, koliko vsebine lahko pričakujete…
Zdaj pa k stvari: hotelski sobi, ki je na prvi pogled izgledala kot apartma, je hitro izgubila šarm, ko sva morala izvleči posteljo iz stene. Res da je bila izraba prostora optimalna, z nešteto kosi pohištva, ki je z malo domišljije, spretnosti in občutka, postal izredno uporaben, a kaj ko sva za več kot spodobno ceno nočitve „morala” vstati ob 8. uri ob zvokih alarma, ki se je sprožil nekje v hotelski kuhinji. No, tudi soba je imela svojo kuhinjo, kjer gre pohvaliti zabojčke za ločeno zbiranje odpadkov in množico priporočil o tem, kako prispevati k boljši kvaliteti bivanja prihodnjih generacij.
Zabojčki za smeti z navodili, saj barve ne pomenijo nujno isto kot pri nas…
Priznam, da je bil to eden redkih hotelov, kjer so menjali res le brisače, ki sva jih spustila na tla - to pa je bila (zgolj slučajno) le tista, ki tja tudi sicer spada - brisača za zaščito tal po tuširanju. No, ja - zdaj veva, da ponekod zapisi niso namenjeni sami sebi!
Pohvale snovalcem ki so ločili kopalnico od straniščnega prostora, v katerem pa ob vseh varčnih žarnicah ki sva jih opazila povsod, ponujajo plastične vrečke za higienske vložke.
In ker sva doslej le pri Plesniku v Logarski naletela na milo in šampon v polnilni dozi, ter tu v Adagiu, ki se lahko pobaha s Eko marjetico, gredo pohvale obema. O higieni tega pristopa pa kdaj drugič.
Ne kaplja in ne curlja - le diši neznosno lepo…
In ko sem že pri vodi - pohvale snovalcem, ki so domislili sistem segrevanja vode po potrebi in ne kar tako. V kopalnico so namreč namestili termostat, ki ga je dobro vklopiti kakšne pol ure pred uporabo tople vode. A kaj ko ti tega nihče ne pove in se premražen slečeš do golega ter čakaš na vročo vodo izpod tuša, ki naj bi te segrela. Ta pa kar noče priteči medtem ko čakaš, zmrzuješ in te iz sekunde v sekundo bolj boli srce ko šteješ litre vode ki odtekajo pod teboj upajoč, da bo zdaj zdaj pritekla topla, vroča voda. Ja, vse lepo in prav, a morda bi moral hotel malo več vložiti v seznanjanje z rokovanjem s tehniko v sobah.
Tako majhen, pa tako dragocen termostat…
Za konec te drage nočitve - kaj sva pa pričakovala decembra sredi Strasbourga!? - priznam, da me je zbiralnik odpadnih baterij in zamaškov na recepciji hotela presenetil. Prijetno!
Ekopopotnika MrazGrdadolnik
