Planet Zemlja

Ste vedeli, da Slovenci pravilno odvržemo le približno 30 odstotkov uporabljenih plastenk? To in še mnoge zanimive podrobnosti o plastenkah in vodi, ki jo pijemo iz njih, so v tem tednu slišali zaposleni v Vrtcu Jelka s strani Ajde Jurkas, vodje blagovne znamke Zala v Pivovarni Union. Gostili so namreč projekt Plastenkina zgodba, s katerim društvo Planet Zemlja potuje po zavodih s pomočjo strokovnjakov iz Skupine Laško.

Dejstvo, da vsak Slovenec porabi povprečno 117 pitne vode na dan, bo čez leta lahko postalo zaskrbljujoče, če bodo zaloge vode usihale ali kvaliteta pitne vode v prihodnje upadala. Čez čas se bo pitne vode lahko prijel celo sloves luksuza, sploh v deželah, kjer ta priteče kar iz vodovodnega omrežja, kot to velja tudi za skoraj celotno Slovenijo. Tako je tudi v večini skandinavskih držav, kjer je posledično poraba plastenk bistveno manjša. Drugače pa je v npr. Italiji, kjer je oskrba s pitno vodo preko vodovnega omrežja slabša in je izbira plastenk nekaj vsakdanjega.

Slišali smo tudi odziv na polemike o tem, da voda v plastenkah generira veliko odpadne embalaže in se strinjali, da je vprašanje odpadne embalaže problem šele tedaj, ko ni pravilno odvržena. Dejstvo je, da če je embalaža pravilno odvržena, jo lahko ponovno uporabimo. Raziskave žal kažejo, da smo Slovenci danes sicer precej boljši v ločevanju kot smo bili leta 2009 in 2008, a še vedno slabo ločujemo oz. to počnemo nekakovostno. Podatki iz leta 2012 kažejo, da je le 36 % vseh odpadkov pravilno ločenih in odpeljanih v reciklažo.

Proizvajalci pijač danes uporabljajo plastenke, ki so narejene tudi iz recikliranega PET. A je količina reciklata na trgu majhna, kar je posledica tudi nekakovstno ločevanje odpadne embalaže. Cena recikliranega PET materiala niha in je odvisna od kakovosti in tržnih razmer v danem časovnem obdobju. Občasno se dogaja, da cena recikliranega PET materiala tudi preseže ceno novega PET. Zato je zaveza za uporabo recikliranega PET, danes predvsem zaveza za okoljsko odgovornost.

Kljub temu je Pivovarna Union leta 2011 spremenila plastenko, zmanjšala njeno gramaturo in zmanjšala svoj CO2 odtis za 10 odstotkov. Leto kasneje, maja 2012, so v pivovarni začeli uporabljati plastenke iz 20 odstotkov recikliranega PET, s čimer so še dodatno zmanjšali vpliv na okolje, CO2 odtis so znižali na 15 % Od tu dalje pa zaradi pomanjkanja materiala (reciklata), veliko vlagajo v akcije pod imenom Plastenka za plastenko, s katerimi nagovarjajo javnost k pravilnem in tudi pogostejšem ločevanju.

Seveda pa se tudi reciklati med seboj razlikujejo. Tako se najčistejši uporablja za embaliranje živil, preostali pa za različne izdelke: stole, copate, čolne, puloverje….
Slušatelje je tudi zanimalo, koliko vode embalirajo proizvajalci v EU in izvedeli, da volumen za črpanje vode za polnjenje v EU predstavlja manj kot 0,02 % skupnih razpoložljivih virov pitne vode.
Voda namreč prihaja iz podzemnih virov, ki se ves čas obnavljajo. Ob tem so izvedeli, da se izvirska voda Zala črpa iz podzemnih virov, ki so približno 100 metrov pod površjem, od koder vodi vrtina do vodnjaka.

Izvir Zale je podtalnica, ki je v pivovarni zaščitena pred površinskimi vplivi z neprepustnimi plastmi gline. Dotoki v podtalnico pivovarne niso z dvorišča pivovarne ali iz okoliških prometnih in industrijskih površin, temveč iz manj poseljenih območij.

Vodnjak, iz katerega črpajo izvirsko vodo Zala, je grajen tako, da so izključeni vsi površinski vplivi. To pomeni, da onesnažena voda s površja ne more priti v izvirsko vodo, ki jo črpajo.

Tako vodnjaška cev kot celotna pot do polnilne linije je iz nerjavečega jekla, iz katerega v vodo ne morejo pronicati nobene snovi. Na liniji se voda brez obdelave napolni v kemijsko in mikrobiološko neoporečne plastenke, zapre, etiketira in embalira v ovoje ter zloži na palete.
Ustreznost in kakovost vode preverja več pooblaščenih laboratorijev. Voda namreč ne bi bila na policah, če ne bi bila zdravstveno ustrezna.
Slušatelje je zanimalo, koliko časa je voda lahko v plastenki, da je ta še pitna in so izvedeli, da je ta doba omejena na približno leto dni, da pa voda v plastenki, ki je npr. danes natočena, v primerjavi s tisto, ki stoji v plastenki leto dni, mnogo bolj sveža, čeprav sta pitni obe in iz zdravstevenega vidika povsem ustrezni.

Tudi podatki o nakupu plastenk v primerjavi z vodo v steklenicah so zgovorni, saj potrošnik ni pripravljen kupiti vode v steklenici ker je ta dražja, težja in povzroča precej večji ogljični odtis, če steklenica ni povratna. Potrošniki torej potrebujemo nekaj kar je praktično in temu se prilagaja proizvodnja. Udeleženci so v zvezi s tem navedli tudi nekaj pomislekov glede politike predelave odpadkov v Sloveniji in ob tem izpostavili sosednjo Hrvaško, kjer so za plastenke, tako kot za vračilo druge povratne embalaže, že pred nekaj leti uvedli kavcijo.

Spoznanje vseh udeležencev je bilo, da je vzgoja izrednega pomena, da pa lahko imamo hitro težave zaradi neenotnega barvnega označevanja zabojnikov. S tem izzivom, smo se od slušateljev v vrtcu Jelka poslovili do prihodnjega šolskega leta, ko bo Plastenkina zgodba spet začela svoje popotovanje po Sloveniji.

Dr. Jacob Harich, imunolog, specializiran za raziskavo naravnih zdravil, je v svojih raziskavah odkril, da grenivkina pečka vsebuje snov, ki naj bi bila bolj učinkovita in manj škodljiva kot kateri koli antibiotik, ki so ga poznali dotlej.

Vsebuje ogromno vitamina C in B ter raznih eteričnih olj, ki delujejo na fizične in psihične lastnosti telesa.

Grenivkine pečke delujejo proti bakterijam, proti zajedavcem, proti glivam, organiznu pa ne uničujejo potrebnih bakterij.

Vir: http://vitalmarket.si/

Foto: FreeDigitalPhotos.net

Namen svetovnega dne voda, ki 22. marca slavi svoj 20. rojstni dan, je opozoriti javnost na pomen sladke vode in zagovorništva dobrega gospodarjenja z njenimi zalogami.

Ravno voda in upravljanje njenih virov pa sta pred slabim mesecem dvignila ogromno prahu v Evropi. Nasprotovanje predlogu direktive Evropske komisije o podeljevanju koncesij, ki naj bi po mnenju nekaterih vodila v privatizacijo oskrbe z vodo, je rodilo iniciativo zbiranja podpisov pod državljansko pobudo Pravica do vode. Ta je Evropsko komisijo pozvala k predložitvi ustrezne zakonodaje za zaščito vode kot javnega dobrega. V mesecu dni so zbrali več kot milijon podpisov, potrebnih za sprožitev morebitne prve evropske državljanske pobude.

Evropska poslanka mag. Mojca Kleva je sicer pozdravila pobudo, a opozorila, da je treba poznati njeno vsebino, jo razumeti. »V Sloveniji je veliko ljudi razumelo, da nam Evropska unija odkupuje vodne vire, da se ljudem krši osnovna človekova pravica do pitne vode, zato je prav, da se pojasni, za kaj v resnici gre.«

Kot soavtor evropske direktive o vodah je Philippe Juvin, član Evropskega parlamenta, pojasnil nekaj ozadij v zvezi s sprejemanjem direktive ter soočanjem z državljansko pobudo. »Največ odpora na predlog direktive podeljevanja koncesij je nastalo v državah, kjer imajo sistem koncesij že vpeljan, a so postopki potekali netransparentno, saj so se koncesije podeljevale v glavnem brez javnih razpisov. In to seveda ni prav, saj je to lahko celo ustvarjalo monopole. Na tem področju evropska direktiva ne prinaša nobenih drugih bistvenih razlik, razen zahteve po transparentnosti postopkov in zahteve po objavljanju javnih razpisov v primeru, da se v posamezni državi odločijo za sistem vodooskrbe s pomočjo koncesionarjev.«

Po njegovih besedah naj bi največjo odgovornost za uspešno izvajanje sistema podeljevanja koncesij z javnimi razpisi, tako kot do sedaj, nosile lokalne skupnosti. »Če bodo dovolj močne in bodo pogoje za podelitev koncesije pripravile tako, da bodo poskrbeli za interese državljank in državljanov ter preprečili zlorabe, potem bo sistem lahko kakovostno deloval. Tudi sam sem župan manjšega mesta v Franciji in se te svoje odgovornosti zelo dobro zavedam,« je še zatrdil Juvin.

A zaupanje v politiko in njihove odločitve je nizko. Ne le v Sloveniji, temveč v vsej Evropi. »Javnost je občutljiva na alarmantne informacije. In kadar se te pojavijo, ne želi slišati nikakršnih argumentov - ne političnih ne strokovnih,« se čudi evropska poslanka dr. Romana Jordan in nadaljuje: »Če bi pri direktivi, ki ureja transparentno podeljevanje koncesij, vodo izvzeli, bi bilo to slabše za ljudi - partnerstva in koncesije bi se lahko dajale »pod mizo« in potem bi bil sistem precej manj transparenten. Tako pa gre za bolj učinkovito uporabo kapitala.«

Ozaveščenost ljudi in njihova aktivna vloga pri odločanju sta vsekakor dobrodošli, a po mnenju dr. Jordanove morajo imeti ljudje celovit pogled na situacijo. »Državljani ne smejo nasedati manipulacijam!« je še zaključila dr. Romana Jordan.
Da bo direktiva kot taka vplivala na koncesijsko pogodbo in poleg transparentnosti zagotavljala okvir delovanja, je pojasnila mag. Kleva: »Evropski parlament se je zavzel za to, da pri izbiri koncesionarja cena nima glavne vloge, temveč je pomembno tudi, kako je koncesionar okoljsko osveščen, kako plačuje svoje delavce, ali ima urejene zapadle obveznosti in koliko bo vlagal v infrastrukturo.«

Slovenija naj bi po besedah mag. Kleve tudi dobro zaščitila pravico državljanov in državljank do javnega dobra, saj imamo zakon o vodah in zaščiti vodnih virov. »Če država ne bo spremenila sistema in zakona, ne bo voda nikoli del nenadzorovanega podeljevanja koncesij. Imamo pa še en zaščitni mehanizem, ki je reguliran celo na državni ravni, ko država določi najvišjo ceno vode in direktiva na to nima vpliva. Dokler imamo ta dva mehanizma, ni nikakršnega strahu, da bi državljani izgubili pravico do vode kot javnega dobra,« je še zatrdila Kleva.

Foto: FreeDigitalPhotos.net

Mednarodni sejem gradbeništva Dom, ki slovi kot največji sejem s področja graditeljstva v Sloveniji in njeni okolici, bo uradno odprl svoja vrata v torek,  12. marca.

V šestih dneh trajanja sejma si bodo obiskovalci lahko ogledali ponudbo stavbnega pohištva, izdelke za notranjo opremo, urejanje doma in njegove okolice, opremo za ogrevanje in hlajenje, materiale in proizvode za gradbeništvo in izdelke, ki tehnično varujejo, nadgradijo ali pa poživijo domove, odraža sodobne trende s področja graditeljstva, rabe energije, energetskih sistemov, hišne tehnike in bivanja nasploh.

Na letošnjem sejmu bo že četrtič podeljena nagrada Zelena misija. Osnovni namen nagrade je spodbuditi kupce proizvodov in proizvajalce k razmisleku o tem, ali smo v našem življenju dovolj trajnostni.
Osnovni cilj nagrade Zelena misija je prepoznati in nagraditi izdelke, ki so najbolj trajnostni in okolju najbolj prijazni. S pojmom okoljske prijaznosti so mišljeni izdelki, ki tako ali drugače okoljsko v pozitivni smeri odstopajo od njim sorodnih izdelkov, bodisi po svojih tehnoloških lastnostih ali pa vpeljujejo nove rešitve.

Pri ocenjevanju posebna komisija pod vodstvom Friderika Kneza z Zavoda za gradbeništvo Slovenije obravnava celovit življenjski cikel izdelka - rabo naravnih virov, izdelavo izdelka, uporabo izdelka in njegovo razgradnjo ter nenazadnje prispevek podjetja in konkretnega izdelka k večanju ozaveščenosti družbe glede okoljskih tematik.

Vabljeni!

Foto: FreeDigitalPhotos.net

Zadnji postanek je Karavana varne kemije opravila v Mariboru s predavanjem na temo preprečevanja vnosa kemikalij v otroško telo prek hrane, kozmetike, oblačil.

Predavatelji, med katerimi so bili tudi strokovnjaki iz Urada RS za kemikalije, so se dotaknili tudi problema deklaracij in oznak na proizvodih, ki naj bi deklarirale visoko vsebnost naravnih sestavin.

Tako smo izvedeli, da uporabniki običajno potrošimo prevelike količine pralnih sredstev za pranje perila, ki je v glavnem čisto, morda le prepoteno, nošeno in ne umazano. Temu pa se stroka ne čudi, saj smo vsi priče dnevnim zavajanjem javnosti ob prikazovanju potrebe po enormnih količinah pralnih sredstev za odstranjevanje madežev ki nato čudežno izginejo. Ob tem smo lahko slišali sugestijo po nakupu sredstev z evropsko oznako o varnosti izdelka (npr. Marjetico), saj da znotraj posameznih držav certificiranje oziroma označevanje izdelkov ni preverjano, pa tudi ne prepovedano. Ob tem so se dotaknili tudi alternativnih, naravnih čistil in opozorili na uporabni spletni portal, kjer so ti nasveti na razpolago vsem: http://si.cleanright.eu/?country=SI.

Na področju kozmetike za otroke smo slišali, da otrokom pred odhodom od doma nanesemo do 5 kozmetičnih preparatov. Ob tem velja povedati, da tudi kozmetika vsebuje kemikalije, ki pomagajo h konzerviranju preparatov. V kozmetiki se pojavljajo tudi razne oblike kovin, svinca, arzena, kadmija, ki škodljivo in povečini nevarno vplivajo na naš organizem. Zato velja slišati opozorilo stroke, ki svetuje, da pri kozmetiki upoštevamo navodilo o roku uporabe in če nas to zanima, pobrskamo tudi po sistemu RAPEX, ki je hitri sistem obveščanja o nevarnih kozmetičnih izdelkih.

Z vidika prehranjevanja smo slišali, da je vnos močno zapečene hrane v telo nevarno, da pa tudi na sadju, ki ga še kako svetujejo pri prehrani otrok, težko odstranimo sledi vseh pesticidov, ki se pojavijo na sadju med pridelavo. Še posebej to velja za citruse, ki jih velikokrat zavijejo v papir iz fungicidov. Glede maščob ki jih telo, tudi telo otroka potrebuje, so si mnenja stroke edina, saj da margarina in sintetična olja spadajo v slabe maščobe, medtem ko maslo in svinjsko mast po novih dognanjih prištevajo med dobre maščobe.

Iz tokratnega predavanja Karavane varne kemije smo odnesli veliko novih znanj, še posebej pa je bilo dobro slišati dejstvo, da bi morale biti vse oznake berljive in v jeziku države kjer izdelek kupujemo. Ob tem kaj pomeni berljivo in kaj narediti ko deklaracija ne vsebuje slovenskega prevoda pa smo zašli na že znana pota, kjer vedno znova izvemo, da je nadzor omejen tudi zaradi pomanjkanja inšpektorjev.

Več o samem projektu Planetu Zemlja prijazna šola/vrtec si lahko preberete tukaj.