Planet Zemlja

Ob hitrem sprehodu skozi večje supermarkete v Sloveniji lahko kupec hitro opazi, da še vedno prevladuje uvožena zelenjava in sadje. Ob dejstvu, da se na naših njivah uničuje kakovostna slovenska zelenjava se Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) zavzema za uvedbo »slovenske police« v trgovinah in supermarketih.

Pri tem, kot nadaljuje Jerica Potočnik, igrajo ključno vlogo potrošniki. Okoljsko odgovorni potrošniki naj bi aktivno povpraševali po lokalno pridelani zelenjavi in jo tudi kupovali, saj bi s tem spodbudili pripravljenost trgovcev sodelovati s pridelovalci slovenske zelenjave in sadja. Nadalje KGZS želi razširiti prepoznavnost shem kakovosti, ki klasificirajo slovensko zelenjavo in omogočiti optimalno sledljivost zelenjave od »njive do krožnika«, kar pa je v interesu tako pridelovalcev kot potrošnikov.

Poseben pomen KGZS pripisuje obveščanju potrošnikov o prednostih lokalno pridelane zelenjave. Michael Smith ponuja nekaj razlogov za kupovanje lokalne hrane:

1. Lokalno predelana hrana je okusnejša, saj je zaradi minimalnega transporta na policah le dan ali dva po (p)obiranju. Poleg tega kupovanje lokalne prehrane pomeni kupovanje pretežno sezonske zelenjave in sadja, kaj je dejansko edini naravni način prehranjevanja.

2. Lokalno predelana hrana je bolj zdrava. Študije namreč dokazujejo, da sveži produkti hitro izgubljajo svojo prehrambeno vrednost, zaradi skrajšane poti med pridelovalcem in potrošnikom, pa lokalno pridelana hrana ohrani več hranljivih snovi. Pri tem je seveda hrana z domačega vrta najhitreje na krožniku in zato tudi najbolj zdrava.

3. Lokalna hrana ohranja genetsko raznovrstnost. Moderna industrija pridelave hrana izbira vrste glede na njihovo vzdržnost in sposobnost dolgega transporta in čakanja na policah. Takšne zahteve ponavadi izpolnjujejo le hibridne vrste sadja in zelenjave. V nasprotju s temi, lokalne farme vzgajajo ogromno število različnih vrst, saj s tem zagotovijo dolgo sezono in najboljši okus sadja in zelenjave. V veliko primerih gre za stare, avtohtone vrste, ki vsebujejo genetski material izpred sto ali celo tisoč let in bodo nekoč morda potrebne za oblikovanje vrst, ki uspevajo v spreminjajočem se podnebju.

4. Lokalna hrana ne vsebuje gensko spremenjenih organizmov.

5. Lokalna hrana ohranja naravno okolje, podpira razvoj podeželja, manj obremenjuje okolje in skrbi za stabilnost ekosistema v celoti. Poleg tega s kupovanjem lokalne hrane danes podpiramo obstoj kmetovalcev in predelovalcev hrane v lokalnem okolju v prihodnosti.

Za slovenske kupce lokalne hrane je razveseljiva novica, da je večji del zelenjave integriran način, kar je jamstvo, da je uporaba kemičnih sredstev za varstvo rastlin pred boleznimi, škodljivci in za zatiranje plevelov minimalna. Poleg tega, kot potrjuje KGZS je slovenska zelenjava podvržena celo strožjim pravilom pridelave kot zelenjava iz Evropske unije, in da ustreza višjim standardom kakovosti.

Današnji poziv torej velja vsem, ki se ob odsotnosti lastnega vrta, po sadje in zelenjavo odpravite v trgovine. Dvig samooskrbe iz sedanjih 37 odstotkov bo mogoč le, če bo vsak izmed nas težil k iskanju lokalnih produktov, kar ne bo izboljšalo le rezultatov kuharskih podvigov, temveč bomo s podpiranjem lokalne preskrbe s hrano prispevali tudi k novim delovnim mestom in posledično višji gospodarski rasti. Predvsem pa, bomo korak bliže Zemlji prijaznemu načinu življenja.
Vir:
Greenreview.blogspot.com.
Kupujmodomace.si

Sonce je dober vir vitamina D3, s sončenjem pa ni priporočljivo pretiravati, saj na koži lahko pusti sledi ali celo opekline. Vedeti moramo, kako se z opeklinami spoprijeti, jih ublažiti in pozdraviti.

Gel aloe veraje najboljše zdravilo za sončne opekline. Ko gremo kupovati gel, pazimo predvsem na sestavine, ki so v gelu. Vsebovati mora čim manj polnil ali konzervansov. Če imamo možnost kupiti rastlino aloe vero, je še toliko bolje, saj lahko uporabimo sveže liste oziroma njegovo polnilo.

Odrežemo nekaj listov, odstranimo zunanjo kožo, vlažno notranjost pa položimo na opečen del. Počutje se bo v trenutku boljšalo, zdravljenje bo hitrejše, hkrati pa ne bo neprijetnega luščenja. Liste, ki jih ne uporabimo takoj, lahko za nekaj dni shranimo v hladilnik.

Kompostiranje je eden od načinov organskega gnojenja. Kompost dobimo z ureditvijo kompostnega kupa, ki si ga na vrtu lahko napravmo kar sami. Kompostiranje poteka v več fazah, zato si uredimo kompostni kup v dveh delih.

Kompostni kup naj bo v senčnem, dobro odcednem in zavetrnem delu vrta, po možnosti na vzhodnem ali zahodnem delu vrta. Severna stran je premrzla, na južni strani pa sonce preveč pripeka. Kompostni kup mora biti zračen, ne zaprt v kakšnem zatohlem kotu! Postavljen mora biti na ravno podlago, ki pa naj ne bo kamnita ali betonirana.

Na dno najprej natresemo nekaj debelejšega peska, da bo odvečna voda lahko odtekala. Nanj naložimo zdrave veje grmovnic, trte in drevja, ki smo ga spomladi obrezali. Posujemo z lesnim pepelom in apnom. Nato dodajamo pograbljeno listje, pokošeno travo, nesemeneče plevele, koprive, pelin, baldrijan, preslico, vmes lahko rahlo posipamo zemljo. Dodajamo organske odpadke iz kuhinje, kavino usedlino, jajčne lupine, lahko prekrivamo z razgradljivim časopisnim papirjem. Nazadnje ga pokrijemo z nekaj centimetrov zemlje. Kup pohodimo, da iztisnemo odvečen zrak, zalijemo in prekrijemo z papirjem ali netkano tkanino, ki prepušča deževnico, lahko pa tudi s staro slamo ali senom, da je le zračen.

Tako smo ustvarili pogoje za delo mikroorganizmom in deževnikom.

Kompostni kup večkrat navlažimo, zalijmo, ker se ne sme izsušiti. Ne sme pa biti premoker, ker bi se lahko pričelo gnitje in naše delo bi bilo zaman. Na kup lahko posadimo različne bučke, tako bo še dodatno zasenčen in koristno uporabljen. Komposta ne tlačimo, ampak pustimo, da se seseda sam.
Zgodaj spomladi ga premečemo v drug del, tako imamo spet prostor v prvem delu za novo kompostišče in pustimo do pozne jeseni, ko ga spet premečemo, da uničimo morebitne kaleče plevele in takega lahko že uporabljamo.

Najbrž ni potrebno posebno poudarjati, da se v kompostni kup ne meče plastik, kovine, stekla, različnih kemijskih substanc, ostankov zdravil, škropiv, olj, kozmetičnih sredstev, reklamnega barvnega papirja, obolelih in semenečih rastlin!
Za odlaganje organskih odpadkov, ki ne sodijo v kompost, si napravimo poseben, tretji prostor. V zemljo izkopljemo jamo primerne velikosti. Vanjo nato zlagamo olupke grenivk, limon, pomaranč, banan, skratka vsega južnega sadja in tudi ostanke škropljene kupljene zelenjave. Lupine teh sadežev so večidel povoskane in seveda škropljene, zato jih ne dajemo na kompostni kup. Zemlja bo strupe v dveh ali treh letih »predelala«.

Vir: bodieko.si

Odgovornost do okolja se počasi širi tudi na gradbeni sektor. Vedno več novogradenj kot tudi prenov teži k nazivu ekozgradb. Trenutno najpopularnejši koncepti ekozgradb temeljijo predvsem na energetski varčnosti, med te sodijo npr. nizkoenergijska hiša, pasivna hiša, nič energijska hiša, plus energijska hiša.

V splošnem naj bi »zelene zgradbe« svojo drugačnost dolgovale večji učinkovitosti izrabi virov energije, vode in materialov, poleg tega je potrebno vpliv na človeško zdravje in okolico kar se da zmanjšati. Okoljska zavest mora torej prežemati vse stopnje gradnje, oziroma skozi celoten življenjski cikel objekta od postavitve, izbire dizajna in konstrukcije, obratovanja, vzdrževanja pa vse do odstranitve. Zaradi vključevanja koncepta trajnostnega razvoja v zasnovo zgradb lahko pričakujemo zmanjšanje obratovalnih stroškov ob dvigu produktivnosti in zmanjšani porabi energije in vode, izboljšanje zdravja ljudi, ki živijo ali delujejo v takšni zgradbi - zaradi boljše kvalitete zraka ter zmanjšan škodljiv vpliv na okolje.

Na Ekostrani navajajo nekaj dejavnikov, ki jih je potrebno upoštevati pri gradnji:
• krajinske značilnosti in s tem ustrezna izbira dizajna (estetski vidik)
• umeščenost v mikrolokacijo in temu primerna konstrukcija
• klimatske razmere v katerih bo objekt postavljen in s tem možnosti izbire pasivnih oblik izkoriščanja energetskih virov
• možnosti izrabe OVE
• možnost izrabe vodnih virov
• dostopnost ekoloških materialov

Podobno popularen kot nizkoenergijske hiše postaja koncept bio ali naravne gradnje, ki skuša znova vzpostaviti sožitje med človekom in naravo. Takšna gradnja se ne omejuje le na reciklirane materiale, temveč skuša, poleg manjše porabe energije, tudi med samo gradnjo minimalno posegati v okolje (odpadki, hrup, prah, dim itd.). Pomembno pri bio gradnji je tudi uporaba lokalnih materialov, torej teh, ki so na voljo v specifičnem okolju. Izogibati se je potrebno betonu, globokim izkopom in vnosu materialov, ki niso avtohtoni del določenega okolja. Materiale tudi čim manj obdelujemo in za potrebo gradnje uporabljamo energijo iz obnovljivih virov.

Posebno obliko bivanja predstavljajo eko vasi, začetki katerih segajo v 60. leta. Gre pa za naselitev in oblikovanje skupnosti, ki je ustvarjena po meri človeka, popolnoma funkcionalna in integrirana v širše okolje, in s katero je človek trajno neškodljivo vključen v naravno okolje. O slovenski skupnosti si lahko več preberete na tej povezavi.

Zainteresirane posameznike pa od ekoloških prenov (in gradenj) ponavadi odvrne cena, še posebej če se gradnje ne lotijo sami. Razveseljiva novica je, da kot del Ministrstva za okolje in prostor deluje Eko sklad, slovenski okoljski javni sklad. Ta spodbuja razvoj na področju varstva okolja z dajanjem kreditov oziroma poroštev za okoljske naložbe in z drugimi oblikami pomoči. Naložbe morajo biti skladne z nacionalnim programom varstva okolja in z okoljsko politiko Evropske unije.

Še posebej bi bilo dobro, da bi implementacija ekološke gradnje in prenove postala sestavni del načrtovanja turističnih objektov, s tem namenom so na Direktoratu za turizem leta 2006 izdali Priročnik za ekološko ureditev hotelov, ki postavlja smernice za ekološki management turističnih namestitvenih obratov. Dostopen je na tej povezavi.
Vir:
Ekostran.si
Siol.net
EKO SKLAD, j.s

Društvo Planet Zemlja vas ob svetovnem dnevu turizma 27. 9. 2012 in letu trajnostne energije vabi na mednarodno konferenco: »Ekoturizem in trajnostna energija«, ki bo v prostorih Zelene dvorane Ventovarne na Masarykovi 17 v Ljubljani, s pričetkom ob 9. uri.

Turizem, kot ena najhitreje rastočih gospodarskih dejavnosti, postaja vedno večji onesnaževalec okolja v globalnem smislu. Sama potovanja, namestitve in infrastruktura povečujejo pritiske na okolje, zaradi porasta nizko cenovnih letalskih ponudnikov in spremembe življenjskega sloga, pa potuje vedno več ljudi. Ob svetovnem dnevu turizma je zato smiselno na novo premisliti razvoj turizma, na način, da bo ta čim bolj odgovoren do posegov v naravo in lokalno okolje, v katerem se izvaja.

Na konferenci bodo svoje izkušnje in znanje poleg strokovnjakov s področja ekologije, turizma in okoljskih označevanj v turizmu, podelili tudi ponudniki in uporabniki ekoloških turističnih storitev. V zadnjem panelu, ki bo izjemoma v angleščini, pa nam bodo nekateri tuji gostje predstavili usmeritve na področju zelenega turizma v njihovih državah. Za dodatek konferenci bo organiziran Eko bazar, na katerem se bodo s promocijskim materialom predstavili zainteresirani ponudniki turističnih storitev.
Več informacij sledi kmalu, zaenkrat pa lahko razkrijemo nekaj sogovornikov:

Dr. Svjetlan Berković, veleposlanik Hrvaške;
ProSergi Farré Salvá, namestnik španske veleposlanice v RS;f. dr. Lučka Kajfež Bogataj, nobelova nagrajenka, predstojnica oddelka agrometeorologijo na Biotehnični fakulteti
Nina Pečoler, vodja projektov pri Mednarodnem Inštitutu za turizem;
Ana Matoz Ravnik, strokovnjakinja za okoljske oznake na ARSO;
Taja Ferjančič, vodja projektov pri Alpski konvenciji, podružnica v Bolzanu;
Marko Pretner, naravovarstveni svetnik, Informacijsko središče Dom Trenta - Informacijsko izobraževalna služba Triglavskega narodnega parka, tajnik Turističnega društva Soča Trenta
Župan Idrije Bojan Sever, destinacija EDEN, Alpsko mesto 2011;
Turistična kmetija Urška, dobitnica okoljskega znaka EU marjetica;
Mag. Mojca Kleva, evroposlanka in sonaravna popotnica;

in mnogi drugi zanimivi sogovorniki.

Vabljeni!

Stalni sekretariat Alpske konvencije v sodelovanju z Dynafit že tretje leto organizira fotografski natečaj za najboljše posnetke Alp. Fotografije je potrebno poslati do 30. septembra 2012 (23:59). Najboljših 14 fotografij bo objavljenih v koledarju Alpske konvencije za leto 2013. Nagrajene avtorje, poleg koledarja, čakajo tudi uporabne pohodniške nagrade.

Vsak posameznik lahko sodeluje z največ petimi fotografijami, obvezen pa je format »pokrajine« z najmanj 5 megapixeli.

Izbira motiva je prepuščena fotografu, saj želijo da je skozi fotografijo izražena osebnostna percepcija Alp kot naravnega okolja, življenjskega prostora skoraj 14 milijonov ljudi ali kulturnega območja neizmerljive raznolikosti. Pri tem predlagajo 12 ključnih tem: popularizacija kulture, prostorsko načrtovanje, zaščita pred onesnaževanjem zraka, varstvo tal, upravljanje z vodo, varstvo narave in podeželja, visokogorsko kmetijstvo, gorski gozd, turizem in rekreacija, promet, energija, ravnanje z odpadki.

Prijava in več informacij na tej povezavi.