Petra Majdič pisala olimpijsko zgodovino

Kot verjetno velika večina Slovenk in Slovencev smo tudi člani društva Planet Zemlja spremljali včerajšnje tekme v klasičnem sprintu smučarskega teka. Petra je že leta naša junakinja, ki je bila vedno pripravljena sodelovati tudi v naših akcijah ozaveščanja o pomenu ohranjanja naravnega okolja.

Njena zgodba je za nas najprej človeška in potem športna. Najbrž skorajda ni športnika na svetu, ki bi moral kljub nespornim kakovostim in vrhunskosti tako nenehno dokazovati javnosti česa je sposoben. Ob dvajsetih zmagah v Svetovnem pokalu in številnih drugih uspehih, so ji ob spodrsljajih ali pa v trenutkih, ko ji je na nekaterih tekmovanjih dejansko zmanjkalo potrebne športne sreče, nekateri komentatorji in »spletni komentatorji«, ki jim kaj drugače kot mrhovinarji in zapečkarski frustriranci ne gre reči, takoj začeli pisariti vse možne zbadljivke in žaljivke.

Vsakič znova smo ji pošiljali sporočila, da naj je taki majhni ljudje ne prizadenejo preveč, pa čeprav smo vedeli, da je to slaba tolažba. Da sta »foušija« in zloba očitno postali slovenski nacionalni »šport«, ker si je ženska kot je Petra »upala« tako izstopiti iz povprečja, najbrž v tistih trenutkih ni dosti pomagalo. Pa čeprav je taka zloba rezultat le tistih majhnih in nesposobnih, ki so nas veliko let kolektivno prepričevali, da smo tudi kot narod majhni in sami ne zmoremo prav veliko postoriti.

Petra MajdičPetra je z včerajšnjim tekom in … ja, z zmago!… najprej nad bolečino, ki jo je čutila v telesu, morda pa tudi nad tisto čustveno zaradi preteklih izkušenj z zlobo tistih malih slovencljev, vsem postavila ogledalo in priložnost razmislek.

Ali smo sposobni brez zavidanja in prislovičnih polen spoštovati tiste, ki so se s svojim delom izstrelili visoko iz povprečja? Ali lahko priznamo in čestitamo tako prijatelju kot nasprotniku, če je boljši od nas? Ali lahko boljše ideje sprejmemo za svoje in jih pomagamo skupaj uresničevati?

Ali smo torej sposobni premagati majhnost, ki so nam jo vsiljevali tisti povprečneži, ki so se za vsako ceno pririnili v ospredje – ne glede na dejavnost, v kateri delujemo?

Če je Petri včeraj uspelo vsaj nekaj večnih nergačev prepričati, da je tudi v povsem nemogočih okoliščinah mogoče z delom, vztrajnostjo, trmo in samozavestjo uspeti, potem je naredila veliko več kot samo priborila olimpijsko medaljo zanjo in za nas najdražjega sijaja.

V društvu Planet Zemlja smo ji že po kvalifikacijah in četrtfinalu poslali sporočilo, da je postala legenda. Tudi, če nikoli prej in pozneje ne bi odtekla nobenega vrhunskega rezultata. Zaupamo vanjo in njene odločitve ter iskreno upamo, da ta njen včerajšnji nadčloveški podvig ne bo pustil resnejših posledic na njenem zdravju.